Anko, Boštjan (1939–2013)

Anko se je šolal na Klasični gimnaziji v Ljubljani (1951–58), kjer je 1958 tudi mauriral. V obdobju 1958–63 je obiskoval Fakulteto za agronomijo, gozdarstvo in veterinarstvo, ki se je 1961 preimenovala v Biotehniško fakulteto Univerze v Ljubljani (BF UL) in tu 1963 diplomiral. Magistrski študij je opravil na univerzi Yale (School of Forestry and Environmental Studies New Haven, ZDA) in ga 1975 tam tudi zaključil. Doktorski študij je zaključil 1983 na BF UL z disertacijo Celek kot krajinskoekološka enota gozdnate krajine. Izpopolnjeval se je na univerzi v Torontu (College of Education, Toronto, Ontario, Kanada) (1968–69) in v centru Ivana Illicha v Cuernavaci (Centro Intercultural Ivan Illich, Cuernavaca, Mehika; 1972). Ankova zaposlitvena pot je bila precej pestra: 1964–67 je bil kot fitocenološki kartirec zaposlen v Biroju za gozdarsko načrtovanje Ljubljana; 1967 je bil delavec v papirnici UHB v Skoghallu na Švedskem, v letu 1968 bil gradbeni delavec podjetja Schwenger Construction (Welland, Ontario, Kanada); v narodnem parku Niagarski slapovi (Niagara Parks Commission, Ontario, Kanada) je bil zaposlen v oddelku za drevnino; 1968–73 je deloval kot srednješolski profesor (The Lincoln County Board of Education, Grimsby and District Secondary School, Grimbsy, Ontario, Kanada). 1975 se je vrnil v Ljubljano, kjer se je na gozdarskem oddelku BF UL zaposlil kot asistent, 1984 je pridobil naziv docent, 1989 izredni profesor in 1994 redni profesor za področja: krajinska ekologija, varovanje naravne dediščine, funkcija gozda, gozdni viri ter gospodarjenje z gozdnato krajino. Upokojil se je 2004.

Prve delovne izkušnje je dobil pri kartiranju gozdne vegetacije. Te so mu kasneje služile pri njegovem osnovnem raziskovanju gozdnate krajine. Posvetil se je krajinski ekologiji s poudarkom na energetskih tokovih in preučevanju vloge gozda pri preoblikovanju človeškega fizičnega in duhovnega okolja. Raziskoval je osnovne zakonitosti in pomen splošno koristnih funkcij gozda. Celovito je obravnaval gozdnato krajino in delovanje človeka v njej, s čimer je iskal najracionalnejše in ekološke sprejemljive rešitve delovanja človeka na okolje. Prizadeval si je za ekološko (biološko) ravnotežje in stabilnost, ki daje človeku in živalskemu svetu ugodne možnosti za življenje. S svojimi raziskavami sega tudi na področje ohranjanja gozdov v smislu krajinske ekologije in človekove duhovnosti, posveča pa se tudi proučevanju zgodovine gozdarstva in gozdov ter piše o stanju in oblikah študija gozdarstva na univerzi.

Rezultat njegovih preučevanj je bila vrsta seminarjev, razprav in zbornikov o varovalni, vzgojni, estetski, spomeniškovarstveni, nabiralniški, rekreativni in vodni vlogi gozda. Krajino predstavlja kot sistem ekosistemov, ki ga je mogoče interpretirati z vidika zgradbe, delovanja in sprememb. Na področju zgodovine gozdarstva je uredil vrsto faksimiliranih izdaj gozdnih redov od 15. do 19. stoletja (Ortenburški gozdni red 1406, 1985; Terezijanski gozdni red za Kranjsko 1771, 1985; Bamberška gozdna reda za Kanalsko dolino in bleiberški okoliš 1584, 1987; Začasni Štajerski gozdni red 1539, 1987; Gozdni red za Ilirske province, 1810, 1989; Gozdni red za Istro, Furlanijo in Kras, 1541, 1989; Gozdni red za Spodnjo Avstrijo, 1813, 1989) in petjezični natis rokopisa Josefa Ressla iz 1842 Načrta ponovne pogozditve občinskih zemljišč v Istri (1993). V študij gozdarstva je uvedel področji urbanega gozdarstva in varstva narave. Zasnoval in vodil je interdisciplinarni študij Varstvo naravne dediščine. Predaval je na številnih domačih in tujih znanstvenih in strokovnih srečanjih ter tujih univerzah v New Havenu (1987), Padovi (1994), na Dunaju (1994), v Kopenhagnu (1994), Bruslju (1996) in Londonu (1998 in 2000).

Je član IUFRO (International Union of Forestry Research Organisations), delovne skupine Landscape Ecology, kateri je tudi predsedoval (1986–2002). Je predstavnik Slovenije v programu za področje gozdarstva (COST-EC: European Cooperation in Science and Technology; 1990–2004), sodleoval je tudi pri programu OZN za okolje (UNEP), programu za trajnostno rabo biotske reznovrstnosti. Sodeloval je z domačimi in tujimi raziskovalnimi ustanovami, pomembno je bilo desetletno (1996–2006) pogodbeno sodelovanje z londonsko univerzo (Birkbeck College). Je član Mednarodne zveze za pokrajinsko ekologijo (IALE − International Association for Landscape Ecology), Svetovne zveze za varstvo narave – Komisije za izobraževanje in komunikacijo (IUCN-CEC: The World Conservation Union – Commission on Education and Communication).

Objavil je okoli 300 bibliografskih enot: od znanstvenih knjig, monografij, razprav, do strokovnih in poljudnoznanstvenih člankov ter izvedenih del, referatov idr. Bil je urednik številnih publikacij, med njimi tudi literarnih (Saga o Njalu, 1970). Ukvarjal se je tudi s prevajanjem (Skrb za zemljo, 1992, 1993). Kot študent je prejel dve univerzitetni Prešernovi nagradi (1962 in 1964).