Ankerst, Hubert (1915–2005)

Z družino se je zaradi očetovega poklica pogosto selil (1915–19 so živeli v kraju Liberec na Češkem, 1917–18 nekaj mesecev v Boki Kotorski, 1919 pa so se preselili v Maribor). Njegov materni jezik je bil češčina, v Boki Kotorski se je naučil nemško, slovensko pa šele v Mariboru. Tu je 1921–25 obiskoval osnovno šolo (štiri razrede), osem razredov klasične gimnazije (1925–33) in od 1923 več let tudi popoldansko dopolnilno češko šolo. Po maturi 1933 se je vpisal na študij medicine v Beogradu, ker pa je 1934 zbolel za težko obliko škrlatinke, se je vrnil domov in študij medicine nadaljeval v Ljubljani, kjer je končal drugi semester. V istem letu se je prepisal na kemijski oddelek Tehnične fakultete v Ljubljani, kjer je 1938 diplomiral.

Po diplomi je bil nekaj mesecev (do septembra 1938) zaposlen kot praktikant v livarni podjetja Herzfeld & Victorius (Grudziądz, Poljska), nato do februarja 1939 v laboratoriju Cementarne v Trbovljah; do konca 1939 je delal v tovarni smolnih izdelkov Pinus iz Rač pri Mariboru, nato do aprila 1941 v Tovarni papirja Čačak v Srbiji, potem pa se je zaposlil v tovarni mila Zlatorog Maribor. Med vojno je sodeloval z NOB in bil po osvoboditvi kratek čas upravnik tovarne, zatem pa je bil kot delegat Ministrstva za industrijo in rudarstvo približno tri mesece začasni upravitelj tovarne Pinus Rače. Februarja do maja 1946 je vodil laboratorij Cinkarne Celje, od junija 1946 do marca 1958 je bil zaposlen v Tovarni emajlirane posode Celje (kasneje EMO), kjer je vodil laboratorij in s sodelavci razvijal nove recepte za emajle, ki so jih v tujini že uporabljali (npr. titanov beli emajl). 1958–68 je bil zaposlen v tovarni Emailfabrik Rudi Wendel K. G. (Dillenburg, Nemčija), kjer je bil tudi vodja razvoja emajlov za pločevino. 1968 do decembra 1973 je bil zaposlen v tovarni emajlirane posode Gorica v Zagrebu, kjer je bil vodja kontrolne in raziskovalne službe. Upokojil se je januarja 1974, vendar je do srede 1987 še sodeloval s tovarno keramičnih barvil Rhenania G.M.B.H iz Nemčije kot strokovni prevajalec. Svetoval je tudi pri prodaji njihovih barv za keramiko, emajl in steklo na jugoslovanski trg. Do 1988 je bil tudi občasni svetovalec pri tovarni emajlirane posode Metalac iz Srbije. Od januarja do junija 1988 se je ponovno aktiviral in se v tovarni EMO iz Celja zaposlil kot svetovalec pri razvijanju emajlirnih receptur, za sodelavce tovarne je tudi pripravil in vodil strokovni tečaj iz tehnologije emajliranja (v ta namen je tudi pripravil skripto). Na 8. letni skupščini Združenja emajlircev Jugoslavije oktobra 1975 je prejel naslov zaslužni član združenja.

Pri svojem delu je postopoma dosegal vse večjo samostojnost v različih stopnjah tehnološkega procesa in po nemških, ameriških, angleških in drugih vzorih izboljševal dotedanje recepture za emajle. Tako so s sodelavci v Tovarni emajlirane posode v Celju izdelali emajl, ki je bil odporen proti kislinam za kemično industrijo ter lasten titanov beli emajl za posodo in izdelke bele tehnike z izjemno sposobnostjo pokrivanja, zaradi česar je bilo potrebno uvažati vse manj frit in emajlov. Zlasti je proučeval in preizkušal barvanje emajlov in dekoriranje njihove površine, posebej še titanovih emajlov, kar je bilo pionirsko tudi v evropskem merilu.

Bil je pobudnik za izdajanje tovarniškega časopisa Emajlirec in njegov prvi urednik (1959–61). V njem je objavil vrsto prispevkov, v katerih je skušal v razumljivi obliki predstaviti teoretične in praktične osnove proizvodnje, objavljal je povzetke člankov o novostih v tehniki emajliranja iz časopisa The Enamelist, odgovarjal na strokovna vprašanja zaposlenih in objavljal tovarniške novice. Ker se je zavedal pomena tuje strokovne literature, se je ob obisku delegacije iz nizozemske podružnice ameriškega podjetja Ferro Enameling Incorporation 1950 v celjski tovarni dogovoril, da so jim v Celje zastonj pričeli pošiljati strokovni časopis The Enamelist. Nastopal je tudi na konferencah, kongresih in posvetovanjih o emajlih, gojil stike s hrvaškimi, avstrijskimi, nemškimi in drugimi strokovnjaki s tega področja.

Med delovanjem v Nemčiji je bil priključen delovnim skupinam pri odborih DIN in Euro-Norm ter Nemškega centra za emajl (Deutsches Email-Zentrum DEZ). Bil je član Združenja emajlircev Jugoslavije, 1971–78 je bil član uredniškega odbora strokovne revije Emajl-keramika-staklo Združenja emajlircev jugoslavije. 1950 je postal član prvega delavskega sveta Tovarne emajlirane posode Celje, 1974–91 je sodeloval tudi pri delu v krajevni skupnosti Ostrožno, kjer je prebival od 1974 do 2004. Poleg strokovnega dela pa je bil tudi planinec in pohodnik ter navdušen ljubiteljski pianist.