Andolšek Jeras, Lidija (1929–2003)

Doma je bila iz Velikih Lašč. V Ljubljani je obiskovala gimnazijo (matura 1948) in tu 1948–55 študirala medicino. Strokovni izpit je opravila 1955, specialističnega 1961. Za doktorico znanosti je bila promovirana 1971 z disertacijo Vzroki ekspulzij intrauterinih vložkov (IUV) s posebnim poudarkom na insercije v novih terminih. Staž (1956–57) in začetek specializacije (1957) je opravila v Kopru, specializacijo končala 1961 v Ljubljani in istega leta tu postala vodja Oddelka za prevencijo splava na Klinični bolnici za porodništvo in ženske bolezni (danes Ginekološki kliniki v Ljubljani). Strokovno se je izpopolnjevala v New Yorku (Margaret Sanger Research Bureau, 1964), v Londonu, New Castlu in Los Angelesu (1978–79). 1971 je postala direktorica Inštituta za načrtovanje družine, ki je 1972 po njeni zaslugi postal eden od centrov Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za klinične raziskave človeške reprodukcije. 1979–85 je bila direktorica Univerzitetne ginekološke klinike, Inštitut za načrtovanje družine pa se je na njeno pobudo 1980 združil z ginekološko kliniko in se preimenoval v Delovno enoto za reprodukcijo človeka. V novi vodstveni vlogi je nadaljevala z uspešnim strokovnim delom, ki ga dokazujeta dva zelo odmevna dosežka: izgradnja nove porodnišnice v Ljubljani in uspešno izpeljani postopek zunajtelesne oploditve. Tako je Ljubljana že 1984 postala drugi center v Jugoslaviji, ki je novi način zdravljenja neplodnosti vključil v svoje redno delo. Na Medicinski fakulteti je bila 1972 habilitirana za izredno profesorico, 1978 je dobila naziv redne profesorice za ginekologijo in porodništvo. 1985–87 je bila prodekanka in 1987–91 dekanka Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani. 1987 so jo izvolili za izredno in 1993 za redno članico SAZU. 1992–99 je bila tajnica razreda za medicinske vede, 1999–2002 je opravljala funkcijo glavnega tajnika SAZU. Članica predsedstva SAZU je postala 2002.

Njeno raziskovalno delo lahko razdelimo na več področij. 1965–80 je s sodelavci opravila številne raziskave intrauterine kontracepcije. S svojimi sodelavci je dokazala, da je vlaganje intrauterinih vložkov (IUV) po umetni prekinitvi nosečnosti koristen in varen postopek in da je zaščita pri bakrenih medicinskih IUV daljša od predvidenega varovalnega učinka. Pomembne so bile tudi raziskave o vplivu IUV na pojavljanje pelvičnih vnetij. Drugo področje zajemajo raziskave hormonske kontracepcije (HKC). Na tem področju je najpomembnejša raziskava o vplivu HKC na nastanek predrakavih sprememb na materničnem vratu (MV), karcinoma in situ ter invazivnega raka MV. Skupina, ki jo je vodila, je za opravljeno raziskavo dobila 1983 nagrado Sklada Borisa Kidriča. Po tej raziskavi so nadaljevali z raziskovanjem vpliva HKC na srčno-žilni sistem in vnetja. Skupina je ugotovila, da HKC v višjih odmerkih prehodno zviša krvni tlak in da na to v enaki meri vplivajo estrogeni in progestogeni, da so za pojavljanje srčnega infarkta in možganske kapi odgovorni kajenje in visok krvni tlak ter da redno jemanje HKC zmanjša pojavnost različnih vnetij, zlasti klamidijskega vnetja rodil. Tretje področje raziskovalne skupine pod vodstvom Andolšek Jerasove so raziskave umetne prekinitve nosečnosti (UPN). Z ljubljansko raziskovalno skupino je opravila veliko epidemioloških raziskav, s katerimi so izboljšali postopke UPN. Mdr. je najpomembnejša svetovno poznana raziskava Ljubljana Abortion Study (1971–73), v kateri so prvič primerjali uspešnost dveh metod UPN ter ugotavljali zgodnje in pozne zaplete pri klasični kiretaži in novejši vakuumski UPN. S to svetovno odmevno strokovno raziskavo se je uveljavila vakuumska aspiracija kot najprimernejša metoda za UPN. Razvoj te varne metode je postal osnova za varno prekinitev nosečnosti in liberalizacijo zakonodaje o splavu v večini držav razvitega sveta v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja. Kasneje je njena raziskovalna skupina raziskovala postopke medikamentoznega načina prekinitve nosečnosti. Četrti raziskovalni sklop je obravnaval področje reproduktivne endokrinologije, vključno z laktacijsko amenorejo. V to skupino lahko uvrstimo njen delež pri izpeljavi programa zunajtelesne oploditve, saj je bila nosilka prve raziskovalne naloge, iz katere se je na Slovenskem razvil in uspešno dokončal ta program. Kot direktorica Ginekološke klinike v Ljubljani je izbrala skupino, ki je dotlej poskusno delo uspešno zaključila 1984 z rojstvom prvega otroka. Ob tem uspehu ljubljanske ginekološke klinike je Andolšek Jerasova pomembno podpirala mariborsko skupino pri poskusih, da ponovijo uspeh ljubljanskih kolegov. Aktivno se je vključila tudi v raziskave večnarodnega in večdisciplinarnega značaja demografskih težav sodobne družbe in zlasti nizke rodnosti v Sloveniji. Pomemben je njen prispevek pri razreševanju etičnih problemov v reproduktivni medicini. O tej temi je napisala številne prispevke.

Bila je sodelavka uglednih mednarodnih organizacij, ki se ukvarjajo z vprašanji reprodukcije človeka: Svetovna zdravstvena organizacija (SZO), International Medical Advisory Panel (IMAP), Family Health International (FHI) in Action in international medicine (AIM). Najpomembnejše je bilo njeno sodelovanje s SZO. Že 1972 je sodelovala v vodilnem projektu SZO: Advisory group of secretary general, ki se je kasneje preimenoval v Scientific and technical advisory group (STAG) of special programme of research development and research training in human reproduction v Ženevi. Najaktivnejše in najbolj odmevno je bilo njeno sodelovanje pri STAG v obdobju 1987–92. 1972–76 je bila članica SZO skupine 'Steering committe of abortion task force' in 1976–79 skupine 'Steering committe of prostaglandins'. V teh organih so načrtovali raziskave, v katerih sta sodelovala tudi Inštitut za načrtovanje družine in Ginekološka klinika v Ljubljani. 1982 je bila imenovana v skupino 'Ad hoc Advisory group on Contraceptive development research', ki je določala številne temeljne in klinične smernice raziskovanja kontracepcije. Pomembno je bilo njeno sodelovanje v Mednarodnem združenju za načrtovano starševstvo (IPPF), pomembno nevladno organizacijo, ki obravnava številne probleme načrtovanja družine. V tej organizaciji je bila dejavna 1979–85 kot članica njenega vodilnega medicinskega organa International Medical Advisory Panel (IMAP), kasneje, do upokojitve 1995, pa kot svetovalka. Nič manj pomembno ni bilo sodelovanje z raziskovalno organizacijo International Fertility Research Program (IFRP), ki se je kasneje preimenovala v Familiy Health International (FHI). S svojim posredovanjem pri vodstvu organizacije je dosegla, da je Ginekološki oddelek Splošne bolnišnice Maribor postal samostojni raziskovalni center te organizacije. Pri organizaciji Action of International Medicine (AIM) je zastopala medicinski razred SAZU in se udeležila letnih srečanj v Londonu (1990) in Torontu (1991).

Sodelovala je tudi v najrazličnejših uredniških odborih, na kongresih, sestankih in drugih dejavnostih v Sekciji za fertilnost bivšega jugoslovanskega stanovskega združenja (UGOJ), Slovenskega društva za reproduktivno medicino in Slovenskega menopavzalnega društva, ki ga je tudi ustanovila.

Več let je sodelovala v Koordinacijskem odboru za načrtovanje družine (KOND). V okviru tega organa je pomagala pri pripravi Resolucije o načrtovanju družine in družbenih prizadevanjih za njen nastanek in varnost ter njeno uresničevanje (maja 1974) in pri pripravi zveznega posveta na Bledu 1974 o Ovirah v uresničevanju ustavnega načela o pravici človeka, da svobodno odloča o rojstvu otrok – na področju zdravstva, socialnega varstva in zakonodaje. Njen prispevek je velik pri oblikovanju strokovnih podlag pri sprejemu Zakona o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravice do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (1977). Odločno se je borila za 55. člen sedanje Ustave Republike Slovenije, ki zagotavlja: Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok in za določila o pravicah in dolžnostih zdravnikov v reprodukciji, ki so napisana v 5. poglavju Kodeksa medicinske deontologije iz l. 1992. Pomemben je drugi stavek 55. člena ustave, ki svoboščino opredeli kot pravico, za kar se je Andolšek Jerasova zelo borila. Ker splav ni samo svoboščina, mora država zagotavljati tudi pogoje za njegovo izvajanje.

Od 1994 je bila članica Komiteja za etična vprašanja v humani reprodukciji Svetovnega ginekološkega združenja (FIGO). Na področju raziskovanja je bila predsednica Komisije za raziskovalno delo v Kliničnem centru Ljubljana (1979–84). Bila je dolgoletna članica republiškega strokovnega kolegija za ginekologijo in porodništvo, 1992–96 pa njegova predsednica. Delovala je tudi v številnih telesih bivše Raziskovalne skupnosti Slovenije. 1987–91 je bila članica Znanstvenega sveta za medicinske vede, 1991–96 pa je v takratnem Ministrstvu za znanost in tehnologijo opravljala dolžnosti predsednice Sveta za raziskave in razvoj v medicini in nacionalne koordinatorke za raziskovalno področje medicine in delo Nacionalnega sveta za znanost in razvoj. Bila je članica Zdravstvenega sveta Republike Slovenije in predsednica razširjenega strokovnega kolegija za področje ginekologije in perinatologije pri Ministrstvu za zdravje in tako sooblikovala zdravstveno politiko države.

Dobila je številna stanovska in družbena priznanja. 1991 je v Zagrebu postala imetnica naziva 'humanist leta' in častna članica Britanskega kraljevega društva za ginekologijo in porodništvo (RCOG), 1992 je dobila naziv višje svetnice in 1993 postala redna članica SAZU. 1994 je bila izvoljena za redno članico Evropske akademije znanosti in umetnosti, 1996 je postala zaslužna članica Združenja ginekologov in porodničarjev Slovenskega zdravniškega društva, 1997 je bila imenovana za zaslužno profesorico Univerze v Ljubljani, 1999 pa je v Filadelfiji (ZDA) postala častna članica Ameriškega združenja ginekologov in porodničarjev. 1992 je dobila visoko državno priznanje 'Ambasadorke Republike Slovenije v znanosti', 1995 pa je za raziskovalno delo dobila državno nagrado za življenjsko delo. 1981 je prejela tudi državno odlikovanje red dela z zlatim vencem in 1996 častni srebrni znak Republike Slovenije. Upokojila se je 1995. Po upokojitvi je ostala aktivna in s svojimi izkušnjami pomagala pri razvoju zdravstvenega varstva žensk v novih družbeno-političnih pogojih.

Imela je številna vabljena predavanja na klinikah in univerzah doma in v tujini, npr.: Palermo, Trst, Rim, Exeter, Bombaj 1971, Stockholm 1972 in 1983, Moskva 1976, New Delhi, Karači, Genova 1977, Neapelj 1981, Bologna 1986, Beograd 1990, Sarajevo 1990 in 1991. Z referati je sodelovala na kongresih o ginekologiji, perinatologiji, fertilnosti, sterilnosti, varstvu matere in otroka, npr.: Skopje 1960 in 1980, Haag 1961, Varšava 1962, Sarajevo 1964, Zagreb 1968, Brighton 1969, Tokio 1971, Beograd 1972, Portorož 1976, Mexico 1978, Madrid 1980, Melbourne 1981, Ljubljana 1981 in 1990, San Francisco 1982, Hercegnovi 1984 in Marakeš 1989.

Z znanstvenim, strokovnim in organizacijskim delom si je utrla pot med vodilne strokovnjake na področju reprodukcije človeka in pripomogla k mednarodnemu ugledu slovenske ginekologije. Andolšek Jerasova je bila tudi odlična pedagoginja s posebnim posluhom za slovensko medicinsko terminologijo. Sodelovala je pri leksikonu Nauka o spolnosti (Beograd, 1971), poljudni knjižici Kako se zavarujemo pred nosečnostjo (Maribor, 1968, 1971; soavtor Elko Borko) in dopolnjeni izdaji Načrtujmo potomstvo (Maribor, 1977, 1982), v hrvaščini Planirajmo potomstvo (Zagreb, 1980). Od 1960 je pisala poljudne članke in poročila za revije Babiški vestnik, Naša žena, Otrok in družina, Priroda, človek in zdravje, Naši razgledi idr. Od 1964 je bila sourednica strokovne medicinske revije Jugoslavenska ginekologija i opstetricija. V spomin in zahvalo za njeno raziskovalno delo zdravniki in drugi strokovnjaki, ki se ukvarjajo s problemi humane reprodukcije in so organizirani v Slovenskem društvu za reproduktivno medicino, od 2004 pripravljajo vsakoletne Spominske sestanke akad. prof. dr. Lidije Andolšek Jeras.