Anderlajn, Kacijan (?–?)

Z nekoliko različnimi navedbami ga omenjajo kronisti, zgodovinarji in pisci Martin Baučer (1663), Janez Vajkard Valvasor (1689), Josip Gruden (1910), Franc Jaklič (1927), Mihael Arko (1931), Ivan Mohorič (1960), Marija Verbič (1965) in Janez Kavčič (1994). Njegovo ime ima v historični literaturi številne različice: Kacijan Anderlajn, Kancijan Anderlajn, Kocijan Anderlein, Cazian, Anderlein, Kacijanar Andrej ali Anderle, Kacijanar, Kozanderle, Kocanderle, Kacander, Cazanderle, Kocunderle, Cozunderle, Cozunder, Cozander, Andrej Perger ali Pergar itd.

Po ustnem izročilu, zapisanem šele v 17. stoletju (Baučer, Valvasor), naj bi živo srebro v idrijski kotlini okrog 1490 prvi opazil anonimni »škafar« pri namakanju lesene posode. Kacijan Anderlajn, najemniški vojak iz Koroške, naj bi od najditelja izvabil skrivnost o »srebrnem studencu« in čez nekaj časa pripeljal nemško govoreče rudarje.

Najbolj verodostojne podatke o Kacijanu Anderlajnu je doslej v svoji disertaciji (1965) objavila Marija Verbič. Dokazala je, da ne gre za legendarno, temveč resnično osebnost, ki jo pod raznimi imeni omenjajo čedajski in beneški arhivski viri. Iz omenjenih dokumentov je razvidno, da je bil Kacijan Anderlajn celo vodja prve »nemške rudarske družbe« v Idriji. Živosrebrno rudo so sicer prvi začeli izkopavati Čedajci, ki so bili zemljiški gospodje na tolminskih in idrijskih tleh. Čedajci so med 1490 in 1493 pridobivali le skromne količine živega srebra in ni znano, koliko naseljencev je štela njihova rudarska družba. Verbičeva dopušča možnost, da je tudi Kacijan Anderlajn z nekaj tovariši sprva rudaril pri čedajskih podjetnikih. Ko je ugotovil, da je rudišče dovolj bogato za donosen posel, je odšel domov na Koroško ter zbral rudarje in mojstre, ki so poleg delovnih veščin in orodij premogli tudi nekaj potrebnega začetnega kapitala.

Poleti 1493 se je Čedajcem v Idriji pridružila konkurenčna in številčna Anderlajnova »kompanija« nemško govorečih rudarjev, ki je štela od 200 do 300 mož in ustvarila močno rudarsko naselbino. Korošci so z boljšimi pripomočki kopali globlje do bogatejših rudnih nahajališč in pridobivali več kovine z žganjem v lončenih retortah. Obrnili so se tudi na Svet desetih v Benetkah in si zagotovili dovoljenje za obratovanje, čemur je čedajska družba ostro nasprotovala.

Med konkurenčnima družbama je pogosto prihajalo do ostrih nasprotij, saj so bili Čedajci ob prihodu »Nemcev« v Idrijo zelo vznemirjen. Prihod velikega števila nezaželenih prišlekov so razumeli kot poskus habsburškega cesarja Maksimiljana, da si prilasti idrijsko območje. Dvesto mož, ki so kopali rudo v Idriji, naj bi predstavljalo resno nevarnost celo za tolminski grad. Čedajski vizitatorji so npr. zapisali, da je »vodja nemških rudarjev Cozanderle pogumen mož, ki je sposoben polastiti se gradu in ki je podobna junaštva že izvršil«. Ta bojazen je bila, kot se je izkazalo, povsem odveč, vendar so bili v Idriji odnosi zelo napeti. Verbičeva po virih navaja, da ob koncu leta 1493 Cozunder in Fensser, verjetno oba voditelja »nemške« rudarske družbe, dvema uglednima čedajskima odposlancema nista dovolila ogleda nemškega dela rudnika in nemške naselbine. 1494 pa se je čedajski občinski svet pritožil v Benetke, da »Nemci« neprestano nadlegujejo čedajsko družbo.

Omenjeno »dvovladje« se je v Idriji nadaljevalo vse do 1509, ko so v habsburško-beneški vojni kraj in rudnik zasedle Maksimiljanove čete, vodilno vlogo pri podjetju pa je prevzela nova Ahacijeva družba. Ne ve se, koliko časa in na kakšnem mestu je bil pri rudniku dejaven Kacijan Anderlajn. Verbičevi je uspelo ugotoviti le, da so njegovi dediči še 1527 in 1531 od Ahacijeve družbe terjali vračilo nekih zapadlih dolgov.