Ampferer, Otto (1875–1947)

Na univerzi v Innsbrucku je študiral matematiko, fiziko in predvsem geologijo. 1899 je bil promoviran iz geologije. Po vojaškem roku in enoletnem neplačanem pripravništvu je 1902 nastopil službo asistenta v državnem geološkem zavodu na Dunaju. 1919 je postal glavni geolog, 1925 podravnatelj in 1935 ravnatelj zavoda. 1937 se je upokojil. 1921 je postal višji rudarski svetnik in 1930 dvorni svetnik. 1925 je bil imenovan za dopisnega, 1940 pa za rednega člana avstrijske akademije znanosti. Univerza v Innsbrucku mu je v začetku njegovega 70. leta (1944) podelila častni doktorat.

Ampferer je proučeval zlasti stratigrafijo, tektoniko, glacialno geologijo in geomorfologijo v Alpah. Največ razprav je objavil v Sitzungsberichte der Akademie der Wissenschaften (Dunaj), Verhandlungen der geologischen Reichsanstalt in Jahrbuch der geologischen Reichsanstalt (Raichsanstalt je pozneje Bundesanstalt). 1908 je raziskoval prodne plasti v dolini srednjega Inna in dognal, da so nastale v zadnji interglacialni dobi. Spor z Albrechtom Penckom, ki je zastopal nasprotno mnenje, je bil končan 1921 z zmago Ampfererja. S temi izkušnjami je že od 1910 raziskoval geološko zgodovino porečja Save (od povirja do Ljubljanskega polja) od pliocenske dobe naprej. V nasprotju z Eduardom Brücknerjem je ugotovil samo ostanke moren zadnjih dveh poledenitev. Dognal je, da leži pod würmsko moreno le deloma rahlo sprijet prod. Pod riško moreno sledi znatno debelejša plast trdno sprijetega proda, ki utegne biti celo predglacialnega nastanka, saj ni našel pod njim nikjer nobenih sledov še starejše morene. Odkril je tudi, da starejši in mlajši prodni zasip ne izvirata iz morenskega materiala, kakor je bil svoj čas trdil Brückner. Ampfererjeve izsledke o pleistocenskih in predglacialnih plasteh na Gorenjskem je uporabil Hermann Vetters pri sestavi rokopisne geološke karte Radovljice (Radmannsdorf 1 : 75.000, Dunaj, 1933). V letih 1917–18 je bil po naročilu dunajske akademije znanosti na raziskovalnih potovanjih po Albaniji, Črni gori in zahodni Srbiji, kar je prispevalo zlasti k poznavanju stratigrafije. Ampferer velja za začetnika teorije o tokovih v Zemljinem plašču in za utemeljitelja teorije o razpiranju oceanskega dna.

Ampferer je bil tudi odličen alpinist, zelo dober risar in tudi zbiratelj. S prijateljem Karlom Bergerjem sta kot prva osvojila vrh Guglia di Brenta. V času študija v Innsbrucku je s prijatelji kot prvopristopnik osvojil mnogo vrhov v Karwendlu. Z risbo je upodabljal zlasti pokrajine in geološke značilnosti, posvečal pa se je tudi negeološkim motivom. Zbiral je fotografije in razglednice. V zbirki jih je mnogo z motivi iz Albanije, Sarajeva in Beograda.