Amon, Marko (1929–2007)

Klasično gimnazijo je obiskoval v Mariboru (maturiral 1948) in med 1948 in 1955 študiral veterino v Zagrebu. Promoviran je bil 1984 na Biotehniški fakulteti v Ljubljani z disertacijo Vpliv zgodnje prve obrejitve na plodnost in življenjsko dobo krav črno-bele pasme (delna objava v Zborniku Biotehniške fakultete – Veterinarstvo, 1985).

Po enoletnem stažu (1957–58) na Veterinarskem znanstvenem zavodu v Ljubljani je opravil strokovni izpit. Zaposlen je bil v Veterinarskem zavodu v Mariboru (1958–59), Živinorejsko veterinarskem zavodu na Ptuju (1959–62), Agrokombinatu v Mariboru (1962–64), Živinorejsko veterinarskem zavodu v Celju (1964–73), Gradbenem podjetju Dravograd (1973–76), Zavodu za napredek gospodarstva v Celju (1976–77) in Emoni v Ljubljani (1977–83). V tem času je na veterinarskem oddelku Biotehniške fakultete v Ljubljani predaval izbrana poglavja iz zoohigiene, etologije in ekologije. 1983 je bil na tej fakulteti izvoljen za izrednega in 1988 za rednega profesorja za zoohigieno. V obdobju 1988–91 je bil tudi predstojnik Inštituta za zoohigieno in patologijo divjih živali ter Inštituta za zdravstveno varstvo rib in čebel in 1993–96 Inštituta za higieno okolja in živali z etologijo v okviru Veterinarske fakultete Univerze v Ljubljani. Upokojil se je 1996.

Inštitut je pod njegovim vodstvom sodeloval v mednarodnih raziskovalnih ekoloških projektih z evropskimi inštituti in fakultetami. Pred prihodom na takratni veterinarski oddelek Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani se je ukvarjal predvsem z reprodukcijo domačih živali. Organiziral je osemenjevanje govedi v mariborskem okraju, vodil osemenjevalni center na Ptuju in do 1968 v Celju. Nato je bilo težišče njegovega dela na načrtovanju gradenj in preureditev obstoječih hlevov. Odločilno je sodeloval pri načrtovanju 35 tipskih govedorejskih obratov, 65 kompletnih tehnoloških projektov za velike govedorejske farme in pri vodenju izgradnje več kot 800 živinorejskih obratov v slovenskem in jugoslovanskem prostoru. Poseben primer je zasnova in izgradnja največje evropske goveje farme za 8.000 govedi v Novi Topoli (BiH). Za izgradnjo tako velikega živinorejskega makrosistema do tedaj (1982) ni bilo zgledov.

Kot organizator je sodeloval pri pripravi petih simpozijev z mednarodno udeležbo o dezinfekciji, dezinsekciji, deratizaciji (DDD) in o etologiji, več simpozijev za izpopolnjevanje veterinarskih delavcev in I. slovenskega simpozija o emisijah neugodnih vonjav v Ljubljani (1993). Aktivno je deloval v Svetu za proučevanje in varstvo okolja pri SAZU, bil je predsednik slovenskega Komiteja za dobro počutje živali in član podobnega komiteja pri svetovnem veterinarskem združenju. Pri nekdanji Zvezi društev veterinarjev in veterinarskih tehnikov Slovenije je vodil sekciji za DDD in etologijo. Z referati je sodeloval na mednarodnih kongresih in posvetovanjih o ekologiji živinorejskih farm, zoohigieni, epizootiološki nevarnosti onesnaževanja okolja in etologiji, mdr.: Freiburg 1974, 1979, 1985; Hohenheim 1976, 1977; Zagreb 1976; Grub 1985; Leipzig 1988,1991; Košice 1992. Udeležil se je tudi več jugoslovanskih strokovnih veterinarskih posvetovanj.

Za svoje delo je prejel več priznanj za inovacije (1972, 1982) ter odlikovanje Zveze društev veterinarjev in veterinarskih tehnikov Slovenije (1978).

Pri načrtovanju novih živinorejskih obratov je posvečal posebno skrb uvajanju tehnologij, s katerimi bi dosegli boljše počutje živali. Etologija je ostala predmet njegovega zanimanja tudi po prihodu na Biotehniško fakulteto, kjer si je prizadeval za ustanovitev posebne katedre za etologijo domačih živali. Proučeval je tudi ekološka vprašanja živinoreje, predvsem problematiko organskih odpadkov s farm in emisij vonjav v ozračje iz živinorejskih in mesnopredelovalnih obratov ter kafilerij. Za proučevanje omenjenih ekoloških problemov je bil 1994 v okviru Inštituta za higieno okolja (Veterinarska fakulteta Univerze v Ljubljani) pod njegovim vodstvom ustanovljen prvi laboratorij za olfaktometrične meritve v srednji Evropi. Svoje izsledke od 1963 je objavljal v domačem in tujem strokovnem tisku, večina pa je bila podana tudi v obliki referatov na strokovnih srečanjih.