Ambrožič, Jože (1884–1923)

Osnovno šolo je obiskoval v Novem mestu 1892–96. Po končanem 4. razredu se je tam učil za krojača in vzporedno obiskoval tudi gimnazijo v Novem mestu, vendar je ni končal. Ok. 1900 je odšel v ZDA, se kmalu vrnil (bil je v vojski v Celovcu) in ponovno emigriral ok. 1908. V ZDA je delal v različnih krajih, študiral kemijo, nazadnje delal v tovarni Standard Chemical Co. v Canonsburgu v Pensilvaniji od 1912 do 1923, ko je umrl za pljučnico. Bil je med vodilnimi člani Slovenske narodne podporne jednote (SNPJ), na 6. redni konvenciji v Pittsburgu 1915 je bil izvoljen za nadzornika glavnega odbora. Bil je tudi član socialistične stranke do 1920, ko se je sprl z »naprednim« taborom ameriških Slovencev in prestopil v protestantsko cerkev.

Kratko realistično pripovedno prozo z novoromantičnimi in naturalističnimi prvinami ter pogosto analitično zgradbo je v letih 1914–21 objavljal predvsem v levo usmerjenih slovenskih revijah in časopisih v ZDA (Ameriški družinski koledar, Proletarec, Nova doba, Čas, Glasilo SNPJ – od 1916 Prosveta). V zgodovinskih povestih, ki jih je v slovenski ameriški periodiki objavljal v nadaljevanjih, postavlja napeto zgodbo največkrat fiktivnega junaka v okvir znanih zgodovinskih dogodkov, ki segajo bodisi v obdobje reformacije na Slovenskem (Zadnji brodar, Glasilo SNPJ, 1915, št. 2–6; Prekrščevalec, Prosveta, 1916, št. 16–136) bodisi v čas Ilirskih provinc (Za vero, Glasilo SNPJ, 1915, št. 15–29; Slika, Prosveta, 1919). Z zgodovinskimi povestmi iz kmečkega življenja na Dolenjskem si je prislužil vzdevek »Josip Jurčič ameriških Slovencev«. Za njegove krajše zgodbe, ki jih je objavljal mdr. v reviji Čas (Cleveland), so značilni etnološki opisi (Čumnata, 1917; O žegnanju, 1918; Večna srca, Ob rojstvu, K polnočnici, 1919; Rožmarin, 1921), realistične pripovedi z ljubezenskimi zapleti (Edina solza, Padajoče listje, V dihu pomladi, 1918; Stara ljubezen, 1920; novela Biseri in školjke, 1921, vse objavljeno v reviji Čas), vključujejo pa tudi humoristične spomine na vaška vasovanja (Črnorokar, Čas, 1920), satiro o čitalnicah in prosvetljevanju kmetov (Jutro v naši vasi, Čas, 1920) ter nostalgično-sentimentalne slike vaškega življenja v stari domovini (Večna srca, Čas, 1919). Ostro nasprotje idili stare domovine so socialno angažirane zgodbe s priseljensko tematiko (Hobo, Glasilo SNPJ, 1914; Dom, Čas, 1920).

Ambrožič je občasno pisal poezijo, objavljal jo je večinoma pod psevdonimom Anton Antonov (npr. v Času 1916). Pisal pa je tudi članke o izredno skromnem socialnem stanju slovenskih delavskih družin v ZDA (npr. Glasilo SNPJ, 1914, št. 49), o veri (Zakaj ne verujem, Prosveta, 1917, št. 7–10), o delu SNPJ itd. Njegovi članki in literarne objave kažejo na sorazmerno široko humanistično razgledanost, še posebej na področju zgodovine, sodobne literature in religije.