Ambrožič, Alojzij Matej (1930–2011)

Ambrožič je bil drugi od sedmih otrok. Osnovno šolo je obiskoval na Dobrovi (1937–41), nižje razrede klasične gimnazije pa v Ljubljani (1941–45). Med drugo svetovno vojno je bila družina dvakrat izpostavljena likvidaciji. Maja 1942 so jo hoteli uničiti Italijani, nato je bila določena za likvidacijo še s strani partizanov. Rešila se je, ker jo je o tem obvestil predvideni likvidator sam. Zaradi groženj se je maja 1945 z družino umaknil na Koroško in po krajšem obdobju bivanja v Vetrinju obiskoval begunsko gimnazijo, ki so jo begunci organizirali v taboriščih Peggez in Špital ob Dravi. Na tej gimnaziji je 1948 tudi maturiral. Septembra 1948 se je družina umaknila v Kanado in si našla prvi dom v bližini Toronta. Med slovenskimi izseljenci v ZDA in Kanadi je že pred tem deloval njegov stric frančiškan Bernard Ambrožič. Filozofijo in teologijo je študiral v semenišču sv. Avguština (Scarborough, Toronto). 4. junija 1955 ga je kardinal James C. McGuigan posvetil za duhovnika torontske nadškofije. Sprva je bil kaplan v župniji sv. Terezije (Port Colborne, Ontario). 1956/57 je poučeval latinščino v semenišču sv. Avguština v Torontu. Specialistični študij s teološkega področja je opravil v Rimu (1957–60), kjer je dosegel licenciat iz teologije na dominikanski šoli Angelicum ter licenciat iz bibličnih ved na Papeškem bibličnem inštitutu. Po vrnitvi v Toronto je poučeval biblične vede v semenišču sv. Avguština (1960–67), študij nato nadaljeval na univerzi v Würzburgu (1967–70), kjer je dosegel doktorat iz teologije (mentor biblicist Rudolf Schnackenburg) z disertacijo St. Mark's Concept of the Kingdom of God: a Redaction–Critical Study of the References to the Kingdom of God in the Second Gospel (Würzburg, 1970). Po vrnitvi v Toronto je postal profesor eksegeze nove zaveze na torontski teološki fakulteti (Toronto School of Theology). 1971–75 je bil dekan v semenišču sv. Avguština. Hkrati je bil član nadškofijskega duhovniškega sveta nadškofije Toronto (1971–75). V tem obdobju je želel predavati na Teološki fakulteti v Ljubljani, vendar mu slovenski sekretariat za notranje zadeve ni dal dovoljenja. Marca 1976 je bil imenovan za naslovnega škofa Valabrije in za pomožnega škofa Toronta. Posvečen je bil maja 1976. Postal je prvi škof slovenskega rodu v Kanadi. V okviru poslovanja nadškofije je prevzel skrb za njen osrednji del, za etnične pastoralne ustanove in za katoliško šolstvo. V šolskem letu 1984–85 je uradno obiskal vseh 43 katoliških srednjih šol v nadškofiji, kjer je preverjal nov program verske vzgoje. Bil je član Komisije za krščansko vzgojo Kanadske konference katoliških škofov in imel pomembno vlogo pri prenovi Kanadskega katekizma. Bil je izbran, da je kot eden od štirih škofov zastopal Kanado na škofovski sinodi o izobraževanju duhovnikov v Rimu 1990. Papež Janez Pavel II. ga je marca 1986 imenoval za nadškofa koadjutorja s pravico nasledstva. Po upokojitvi torontskega nadškofa kardinala Geralda Emmetta Carterja 1990, je prevzel tudi odgovornost za največjo kanadsko nadškofijo. V tem času je imel med sodelavci skupaj enajst pomožnih škofov. Za oskrbo vernikov v tej nadškofiji poleg nadškofa praviloma skrbijo hkrati še štirje pomožni škofje.

Bil je član teološke komisije katoliških škofov Kanade, član komisije za pastoralna vprašanja in voditelj komisije za priseljence. V rimski kuriji je postal član Papeškega sveta za pastoralo priseljencev in popotnikov (junij 1990), Kongregacije za duhovnike (februar 1991), Papeškega sveta za kulturo (1993), Kongregacije za bogoslužje in disciplino zakramentov ter Kongregacije za vzhodne Cerkve (1999). Kot eden od predstavnikov Kanadske konference katoliških škofov je 1994 sodeloval na škofovski sinodi o posvečenem življenju. Papež Janez Pavel II. mu je na konzistoriju podelil kardinalski klobuk (21. februarja 1998). Dobil je naslov kardinala duhovnika in imel v Rimu sedež v cerkvi sv. Marcelina in Petra pri Lateranu. 2002 je gostil 17. svetovni dan mladih. Srečanja, ki se ga je udeležil tudi papež Janez Pavel II., ki je bil takrat na obisku v Kanadi, se je udeležilo več kot 750.000 udeležencev. 2004 je bil imenovan za člana kardinalske skupine za preučitev organizacijskih in ekonomskih vprašanj Svetega sedeža. 2005 je kot prvi Slovenec sodeloval v konklavu, ko je bil izvoljen Benedikt XVI. Decembra 2006 je bil upokojen kot torontski nadškof, svojemu nasledniku Thomasu Christopherju Collinsu je nadškofijo predal v upravljanje 30. januarja 2007.

V vseh različnih službah, ki jih je opravljal v kanadski Cerkvi, je ohranjal povezanost s slovensko skupnostjo, zlasti z obema župnijama v Torontu. Pogosto je bil voditelj cerkvenih slovesnosti in govornik ob drugih priložnostih. Ko se je Slovenija osamosvajala, je kanadske oblasti pozval k obrambi pravic slovenskega naroda. Ves svoj ugled in vpliv je zastavil za mednarodno priznanje Slovenije. Ambrožič je drugi slovenski kardinal (za Jakobom Missio) in prvi iz vrst povojnih beguncev.

Njegov kardinalski grb ima na osrednjem polju lik zlatega leva s krili, ki simbolizira vstalega Kristusa in je hkrati simbol evangelista Marka, iz čigar evangelija je kardinal Ambrožič doktoriral. Na dnu polja je obris rastočega polmeseca, ki je vzet iz grba vojvodine Kranjske. Za škofovsko geslo si je izbral eno prvih oblik veroizpovedi: Jesus est Dominus.

S strokovnimi prispevki se je redno oglašal v različnih teoloških revijah. V Kanadi in tudi na Slovenskem je bil priznan pridigar na duhovnih vajah za duhovnike in druge skupine vernikov. Predaval je v Trstu, na Koroškem in v Ljubljani. Kot škof in nadškof je nastopal s pastirskimi listi (objavljal jih je v šestih jezikih največjih narodnih skupnosti v nadškofiji) in drugimi oblikami cerkvenega učiteljstva. Ko so bila obravnavana pomembna vprašanja skupnega življenja (npr. vprašanje zakonske zveze, verskih vsebin v šolah), se je oglašal v političnih razpravah in predstavljal uradna stališča Katoliške cerkve. Bil je stalni sodelavec škofijskega glasila katoliške skupnosti v Torontu The Catholic Register. Novembra 1991 mu je torontska univerza podelila častni doktorat. Od 1983 je bil tudi član uredništva Celovškega zvona. Novembra 1991 mu je torontska univerza podelila častni doktorat.