Alyn, Marc (1937–)

Že v mladosti je kazal nadarjenost in zanimanje za pesniško dejavnost. Prvo literarno revijo Terre de Feu je začel izdajati (izšlo je več zvezkov), ko mu je bilo sedemnajst let. V njej je 1956 izdal svojo prvo pesniško zbirko Liberté de voir. Na svoj dvajseti rojstni dan (1957) je prejel nagrado Maxa Jacoba, najpomembnejšo francosko nagrado za poezijo, za pesniško zbirko z naslovom Le Temps des autres, ki je kmalu doživela drugi ponatis in bila prevedena celo v japonščino. Isto leto je izdal zbirko pesmi v prozi (Cruels Divertissements), ki jo je javno pozdravil francoski pesnik André Pieyre de Mandiargues. Njihova vsebina zajema iz sodobnih metamorfoz domišljijskih oraklov med mitološkim in čudežnim ter vzpostavlja »metafiziko fizične ljubezni«. K pesmim Françoisa Mauriaca v zbirki Poetes d'aujourd'hui je Alyn napisal odmeven esej, istočasno pa izdal roman Le Déplacement. Redno je objavljal gledališke kritike, ocene, spremne študije in eseje, ki jih je izdal v zbirki Les murs de nuit. Med 1958 in 1959 je služil vojaški rok v Alžiriji. Po vrnitvi je urejal rubriko kritik v tednikih Arts et Spectacles in La Table Ronde ter sodeloval s časnikom Le Figaro Littéraire. Napisal je več kot petnajst zbirk pesnitev, ki so ga – po mnenju Alaina Bosqueta – uvrstile v sam vrh mladih pesnikov. 1962 je napisal razpravo o poeziji Dylana Thomasa in pri založbi Seghers v Parizu pripravil izdajo Anthologie de la poésie slovène. Viktor Jesenik (izvirni prevod) je z njegovo pomočjo (adaptacija prevoda) pripravil francoske prevode pesmi 27 slovenskih pesnikov od Franceta Prešerna do Kajetana Koviča.

1964 je zapustil Pariz in se preselil v Provanso, da bi na samotni kmetiji v Gardu nemoteno ustvarjal. Potem ko je leta 1965 pomagal urediti Jesenikov prevod pesmi Srečka Kosovela v zbirki Poetes d'aujourd'hui, je 1966 uredil še prevod pesmi Mateja Bora, ki so izšle v zbirki La trace de nos ombres. 1971 je z Alynovo pomočjo izšla tudi antologija sodobne slovenske poezije La poésie slovène contemporaine (24 pesnikov od Kosovela do Tomaža Šalamuna). 1966 je Alyn ustanovil (in do 1970 vodil) serijo pesniških zbirk pri založbi Flammarion, v kateri so izšli prvenci francoskih pesnikov, kot so Lorand Gaspar, Bernard Noël, Pierre Dalle Nogare, Andrée Chedid. 1975–85 so izšle pri založbi Formes et langages v zbirki Poètes actuels, ki jo je prav tako urejal Alyn, še prevedene zbirke slovenskih pesnikov Ceneta Vipotnika, Otona Župančiča, Alojza Gradnika, Edvarda Kocbeka in Mateja Bora. 1982 so v isti zbirki 135 let po prvem izidu izšle Prešernove Poezije v kvalitetnem francoskem prevodu, ki ohranja rime in težavna mesta, prevajalske dvojice Alyn-Jesenik.

Alyn je pisal tudi o poeziji v 16. stoletju in o pesnikih, kot sta bila Gerard de Nerval in Andre de Richaud. Njegova zbirka esejev in razprav Nuit majeure je bila nagrajena z mednarodno nagrado Camille Engelmann. 1973 je prejel nagrado Guillauma Apollinaira za pesniško zbirko Infini au-delà. Po umiku iz pariškega vrveža se je posvetil opesnjevanju starih orientalskih kultur: takšni so »magični utrinki« iz feničanskega mesta Byblos v istoimenski pesniški zbirki, ki je sestavni del trilogije Les Alphabets du Feu. Trilogijo, ki jo najpogosteje navajajo kot njegovo poglavitno delo, je izdal 1990 po ponovni preselitvi v francosko prestolnico. 1972 je v Bejrutu odkril poezijo Nohad Salameh, ki ga je navdihnila za naslednjo pesniško zbirko Le livre des amants (1988), natisnjeno v Bejrutu v času državljanske vojne. V času boja z boleznijo (rak na grlu), zaradi katere več let ni mogel govoriti, je skupaj s prijatelji slikarji ustvaril več knjig, ki so združevale njegovo poezijo z njihovimi slikarskimi umetninami. S kritikami in eseji je ves čas neutrudno prispeval h kulturnemu življenju Francije (zbirki Les Miroirs voyants, Approches de l'art moderne). Za prozno delo z naslovom Le Piéton de Venise je prejel nagrado Henri de Régnier Francoske akademije. 1994 je dobil najvišjo nagrado za poezijo Francoske akademije za pesniško zbirko, v kateri je združil zbirke Byblos, La Parole planète in Le Scribe errant. Njegove pesmi odlikuje izrazita liričnost, ustvarjanje idealnega vzdušja, ki se odvrača od sedanjosti in dosega metafizično ravnovesje. Izbor njegovih pesmi z naslovom Tišina v ptici (Ljubljana, 1968) so v slovenščino prevedli Kajetan Kovič, Ivan Minatti in Jože Šmit. Njegove pesmi prevaja tudi Boris A. Novak.

2009 je Alyn dobil nagrado Trente millions d'amis za knjigi Paris point du jour ter Monsieur le chat. Je član Académie Mallarmé in član žirije za izbor nagrade Guillauma Apollinaira.