Aljančič, Stanislav Marija (1892–1959)

Obiskoval je I. državno gimnazijo v Ljubljani in 1912 maturiral. Jeseni 1912 se je vpisal na filozofsko fakulteto dunajske univerze in šest semestrov študiral filozofijo, zgodovino, geografijo in zgodovino umetnosti. Pred koncem študija je bil mobiliziran in kot poročnik avstrijske vojske konec julija 1916 zajet na vzhodni fronti. Srečanje z ruskim krščanskim izročilom in liturgijo ga je nagnilo k poznejšim odločitvam glede obredne usmeritve. Kot navdušen Jugoslovan se je prostovoljno javil v I. jugoslovanski bataljon in maja 1917 prispel na solunsko fronto. Nato se je kot poročnik jugoslovanskih legionarjev trinajst mesecev boril na tej fronti in o tem obdobju napisal obsežne spomine v časopisu Bojevnik pod naslovom Iz spominov prostovoljskega življenja na solunski fronti (Bojevnik, 1, 1931, 1–3; 2, 1932, 1−4/5; 3, 1933, 1/2−4). Po demobilizaciji je šel po poti mlajšega brata Jožefa in 6. marca 1919 vstopil v frančiškanski red. Vpisal se je v drugi letnik Univerze v Ljubljani kot študent Teološke fakultete, potem ko mu je fakulteta priznala dva semestra predhodnega študija (v istem letniku sta bila tudi vpisana Roman Tominec in poznejši ljubljanski škof Anton Vovk). Poslušal je tudi predavanja iz ruskega jezika (prof. Nikolaj Fjodorovič Preobraženski) in bil aktiven sodelavec seminarja za vzhodno bogoslovje pod vodstvom Franca Grivca. 1922 je napravil slovesne obljube v frančiškanskem redu in prejel subdiakonat (škof Andrej Karlin). Istega leta je prejel diakonat in prezbiterat v ljubljanski stolnici (oboje škof Anton Bonaventura Jeglič).

Služboval je kot pomožni dušni pastir v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani (od Julija do oktobra 1923) in kot dušni pastir na Brezjah (od oktobra 1923 do oktobra 1925). Nadaljeval je študij na teološki fakulteti in se pripravljal na doktorat, izdelal je disertacijo in opravil rigoroz iz moralne in pastoralne teologije. Od novembra 1925 do februarja 1928 je študiral vzhodno bogoslovje na Vzhodnem inštitutu (Pontificio Istituto Orientale) univerze Gregoriana v Rimu. Pozornost je namenil vprašanju odnosov med patriarhati v pravoslavni krščanski Cerkvi v času patriarha Fotija. 1928 je na istem inštitutu zagovarjal doktorsko disertacijo z naslovom Pentarchia: dissertatio historico-canonica. S študijem in pastoralnim delom se je vključil v načrte papeža Pija XI., ki je začel akcijo za pripravo klerikov, ki bodo ob spremenjenih razmerah odšli na delo v Rusijo in pomagali pri postopkih zedinjenja. Za strokovno in teološko pripravo kandidatov je bil ustanovljen omenjeni inštitut, za praktično pripravo pa zavod Russicum; oboje je bilo v rokah jezuitskega reda. Po daljšem kanoničnem postopku je 11. novembra 1928 v Križevcih na Hrvaškem prestopil v vzhodni obred; sprejel ga je tamkajšnji grškokatoliški škof dr. Dionizij Njaradi. V frančiškanski zgodovini je bil to prvi primer obredne menjave po več stoletjih, zato je bil postopek dolgotrajen in previden. Naslednjih pet let je preživel med katoličani vzhodnega obreda: kot kaplan v Ruskem Kusturju – Bačka (od februarja 1928 do decembra1929) in župnik v Gevgeliji – Vardarska banovina (od januarja 1930 do marca 1933), kjer je obiskoval tudi katoličane vzhodnega obreda v Bogdancih. Pri zavzemanju za pravice katoliških skupnosti se je srečal z načrtno in sistematično akcijo grobega zatiranja njihovih temeljnih pravic tako s strani srbskih oblasti kot srbske pravoslavne duhovščine. Katoličane so silili v pravoslavje, katoliške duhovnike pa onemogočali z vsemi sredstvi. Aljančič se je za člane katoliške skupnosti zavzemal tako pri cerkvenih kot posvetnih oblasteh (tudi pri kralju Aleksandru) in bil v več sodnih postopkih. V času izčrpanosti ga je nadomeščal brat Jožef. Po vrnitvi v Slovenijo je bil Aljančič najprej na Brezjah (april – avgust 1933), nato kaplan v župniji Matere milosti v Mariboru (od avgusta 1933 do julija 1937) in hkrati katehet v šolah ter voditelj več skupin Marijinih kongregacij. Bil je pobudnik za ustanovitev Zveze sester sv. Klare. Delo za različne kongregacije je imel tudi kot kaplan v župniji Marijinega oznanjenja v Ljubljani (od julija 1937 do konca vojne). Sedem let je bil prokurator slovenske frančiškanske province in duhovni voditelj več skupin Marijine družbe. V glasilu frančiškanskih skupnosti na Slovenskem Cvetje z vrtov sv. Frančiška je redno objavljal poročila o misijonski dejavnosti skupnosti. Po maju 1945 je bil upravitelj župnije sv. Cirila in Metoda Ljubljana (Bežigrad) do 1951, ko se je moral zaradi zdravstvenih težav odpovedati župniji, v kateri je sicer ostal do 1956.

V frančiškanski skupnosti pri Tromostovju v Ljubljani je med drugo vojno prišlo do velike razdeljenosti: del članov je podpiral usmeritev OF, del je nepopustljivo vztrajal na strani škofa Gregorija Rožmana. Po ohranjenem izročilu je bilo več frančiškanov, med njimi tudi brata Aljančič, določenih za streljanje pred hišo likvidiranega bana Marka Natlačena. S svojim posredovanjem jih je rešil Fran Saleški Finžgar. Zaradi svoje naklonjenosti do partizanskega gibanja, k temu naj bi jih s svojim znanim pismom »duhovnikom simpatizerjem« jeseni 1942 spodbujal tudi Edvard Kocbek, in stikov s posameznimi voditelji so Italijani 11. aprila 1943, ob razkritju slovenske zastave na zvoniku frančiškanske cerkve, aretirali oba brata Aljančič in več drugih (zanje je v samostanu veljala označba »rdeči patri ali filokomunisti«), izpuščeni so bili 24. aprila 1943 z grožnjo, da bodo odposlani v internacijo v notranjost Italije. Pod obtožbo sodelovanja s Slovensko legijo in skrivanja orožja v samostanu je gestapo oba brata Aljančič in več drugih iz samostana ponovno aretiral 8. decembra 1944. Bila sta zaprta več kot tri mesece, poveljnik enot SS Erwin Rösener ju je nameraval poslati v enega od nemških taborišč, po posredovanju ljubljanskega škofa Rožmana se to ni zgodilo. Nato ju je hotel poslati na Gorenjsko, 14. marca 1945 pa sta bila konfinirana na področju škofije Trst, kamor so bili poslani še nekateri drugi člani frančiškanske skupnosti, npr. brata Angelik in Roman Tominec (ustavila sta se v župniji Hrenovice). Po koncu vojne sta oba brata Aljančič veljala za naklonjena partizanskemu gibanju in novi oblasti, ki je na Slovenskem nastopila maja 1945. Bila sta med pobudniki lojalnostne izjave duhovnikov ljubljanske škofije Narodni vladi 11. julija 1945. Kasneje sta postala kritika novih političnih razmer. V idejnem in organizacijskem smislu sta sodelovala v krogu teološkega učitelja Janeza Fabijana.