Aljančič, Janez (1937–)

Ob okupaciji junija 1941 je bila družina s prvim transportom izgnana iz Maribora v Srbijo (Ćuprija), po koncu vojne so se maja 1945 vrnili v izropano hišo v Maribor. Po odhodu družine v Ljubljano 1946 je tu obiskoval osnovno šolo in gimnazijo. Fakulteto za arhitekturo, gradbeništvo in geodezijo je uspešno zaključil 1963 z nazivom univerzitetni diplomirani arhitekt. Strokovno se je izpopolnjeval doma in v tujini: opravil je strokovni izpit za odgovornega projektanta v arhitekturi (Ljubljana, 1965), strokovni izpit ekonomsko zunanjetrgovinske registracije (Ljubljana, 1982), trimesečni študij zimskoturističnih centrov (1968 – Francija, kot štipendist francoskega ministrstva) in enomesečni študij zimskega turizma in zimskoturističnih centrov (1969 – Švica, kot štipendist švicarskega ministrstva). V obdobju 1963–83 je bil zaposlen v Projektivnem biroju ing. Stanka Bloudka v Ljubljani, od 1970 kot direktor biroja. Med drugim je v Sloveniji projektiral športne dvorane v Idriji, Slovenj Gradcu, Rušah in na Ježici v Ljubljani, stadione v Postojni, Tolminu in Novi Gorici (tudi nerealiziran projekt za posodobitev Plečnikovega Centralnega stadiona v Ljubljani), ter smučarske proge in žičnice na Kaninu. V sklopu mednarodne tehnične pomoči Jugoslavije oz. Slovenije neuvrščenim državam v sedemdesetih letih je izdelal kasneje postavljen projekt šole za šerpe v Manangu (Nepal) in po enomesečnem bivanju na Zanzibarju, žal neuresničena projekta konferenčnih dvoran na otokih Zanzibar in Pemba v Tanzaniji. 1985–89 je bil zaposlen v Alžiru kot direktor predstavništva Iskre. Zadnja leta redne zaposlitve (1989–93) je bil generalni sekretar Gospodarske zbornice Slovenije, upokojil se je 1994.

Vsa leta se je kot prostovoljec zelo intenzivno ukvarjal s športom, zlasti z atletiko. Najprej kot aktivni tekač, nato kot atletski sodnik in trener, kasneje kot alpinist, ves čas pa kot funkcionar prostovoljec v Sloveniji in Evropi: bil je predsednik ljubljanskega atletskega kluba Olimpija (1969–73), nato deset let (1982–91) predsednik tekmovalne komisije majskega mednarodnega cestnega teka Tek prijateljstva v Ljubljani in Pohoda ob žici okupirane Ljubljane, 1992–97 je predsedoval Atletski zvezi Slovenije. 1995 je bil izvoljen za člana predsedstva Evropske atletske zveze in v tej vlogi šestnajst let opravljal razne dolžnosti (do 2011). Bil je tudi vnet planinec, 1973 je vodil našo prvo alpinistično odpravo na Aljasko na vrh McKinley (ZDA), osvojil pa je tudi skoraj vse druge najvišje vrhove celin.

Za delo v športu, predvsem na področju atletike, je dobil vrsto priznanj doma in v tujini. V Sloveniji je 1983 prejel Bloudkovo nagrado za področje športnih objektov in prostovoljskega dela v športu, 2008 je bil imenovan za častnega člana Atletske zveze Slovenije in prejel diplomo Državnega sveta RS za izjemne dosežke na področju prostovoljstva v športu. Prejel je tudi vrsto mednarodnih priznanj: 2005 v Edmontonu (Kanada) zlato veteransko značko IAAF (Svetovna atletska zveza, za izjemno dolgoletno prostovoljsko delo v atletiki), 2006 v Lozani (Švica) diplomo IOC (Mednarodni olimpijski komite, za dolgoletno prostovoljsko delo v športu), 2009 v Lozani (Švica) Plaque of Merit (Evropska atletska zveza, najvišjeevropsko priznanje za delo v atletiki), 2011 pa v Londonu posebno priznanje Honorary Member of the European Atletics Council (doživljenjski častni član Sveta Evropske atletske zveze po 16-letnem mandatu).