Novi Slovenski biografski leksikon
Po končani nemški realki v Trstu se je 1895 zaposlil v tamkajšnji zavarovalnici Riunione Adriatica di Sicurtà. Kot zavarovalni zastopnik in ljubitelj umetnosti je podrobno spoznaval Istro, Julijsko krajino in Furlanijo. Kratko poslovno obdobje je preživel v Benetkah, kjer je obiskoval slikarske tečaje, ki jih je na akademiji vodil slikar Ettore Tito. Zgodaj se je vključil v tržaške napredne intelektualne kroge, ki sta jim dala pečat njegova vrstnika pisatelj Silvio Benco in glasbenik Romeo Bartoli. Na pobudo pisatelja Itala Sveva je postavil restrospektivno razstavo Umberta Verude. 1909 se je preselil z družino v Koper in začel objavljati prispevke v reviji Pagine Istriane. Bil je med pobudniki za ustanovitev Mestnega muzeja za zgodovino in umetnost v Kopru. Konec 1910 je v samostanu sv. Klare postavil prve muzejske zbirke in oblikoval inventarno knjigo. 1911–16 je služboval v Egiptu; po izbruhu vojne je 1914 v Kairu ustanovil Comitato degli irredenti (Odbor iredentov). Raziskoval je arabsko steklo in keramiko iz nekdanje egiptovske islamske prestolnice Fustat pri Kairu.
Po vojni se je vrnil v Trst. Nadaljeval je publicistično in raziskovalno delo ter se kot dolgoletni član Tržaškega umetniškega društva aktivno posvečal moderni umetnosti v Julijski krajini. 1925–31 je bil direktor mestnega muzeja v Kopru. Plodno obdobje sodelovanja s tržaškim spomeniškim nadzorništvom in urejanja muzejskih zbirk so dopolnjevale obsežne arhivske raziskave in študije ter topografski zapisi o umetnostni dediščini istrskih obalnih mest in celinskega zaledja. Še posebno se je posvetil monografski obdelavi umetnostnih spomenikov v Kopru in Piranu. Po upokojitvi 1929 se je dokončno preselil v Bolzano, kjer je že desetletje vodil urad tržaške zavarovalnice. Zaradi številnih publikacij in vezanosti na koprski muzej se je pogosto vračal v rodni Trst in Istro. Tudi v novem kulturnem miljeju je spremljal tokove sodobne umetnosti in 1932 postavil razstavo 6. Bienale d’Arte Atesina. 1930 je bil imenovan za prefekturnega komisarja bolzanskega muzeja in v vlogi spomeniškega nadzornika proučeval in dokumentiral sakralno dediščino v Zgornjem Poadižju in na Južnem Tirolskem; objavljal je v reviji Archivio per l’Alto Adige. 1944–45 je bil prefekturni komisar piranskih solin. Po drugi svetovni vojni je živel v Ori pri Bolzanu.
Njegova obsežna rokopisna dediščina je bila 1980 predana tržaški mestni knjižnici (Biblioteca Civica di Trieste). - Psevdonim: Italo Senio
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine