Ajlec, Rafael Franc (1915–1977)

Maturiral je 1934 na klasični gimnaziji v Ljubljani. 1934–36 in 1940–42 je študiral pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani in 1944 opravil diplomski izpit iz kazenskega prava. Vzporedno je 1936–41 študiral klavir na Državnem konservatoriju oz. Glasbeni akademiji, a študija zaradi vojne ni več dokončal. 1940–41 je poučeval klavir na podružnični šoli na Rakovniku v Ljubljani. Kot aktivist v študentski skupini OF na Glasbeni akademiji je bil 1942–43 interniran v koncentracijskih taboriščih Gonars in Treviso. 1943–48 je bil knjižničar na Akademiji za glasbo. 1947–51 je študiral na znanstvenem oz. zgodovinskem oddelku iste ustanove in 1951 diplomiral iz glasbene zgodovine. 1949–50 je bil referent za nižje in srednje glasbene šole na Ministrstvu LRS za prosveto in 1951–55 inštruktor za glasbo na Izvršnem odboru Ljudske prosvete Slovenije. Od 1953 je bil honorarni profesor za svetovno in slovensko glasbeno zgodovino na Glasbeni akademiji v Ljubljani. 1956 pomočnik glasbenega urednika pri Radiu Ljubljana, 1957 referent za ankete in kontrolo programa, 1960 glasbeni planer, od 1962 urednik za komorno glasbo.

V času svojega dolgoletnega delovanja pri Radiu Ljubljana je smotrno usmerjal glasbeni repertoar, ga spremljal z domiselnimi in plastičnimi komentarji ter posvečal posebno skrb oddajam in kompozicijam slovenskih avtorjev. Uvrstil se je med vodilne slovenske glasbene kritike povojnega obdobja. Svoje klene, nepristranske in nedvoumne sodbe, v katerih je tudi podpiral novo slovensko glasbo; je objavljal v časnikih Ljudska pravica in Ljubljanski dnevnik ter beograjski glasbeni reviji Zvuk. Od 1958 je sodeloval pri Muzički enciklopediji Jugoslavije in od 1960 pri SBL ter zanju prispeval veliko temeljito zasnovanih člankov.

Posebno zanimanje je posvečal znanstvenemu preučevanju skladatelja Jacobusa Gallusa. O njem je pripravljal monografijo, ki pa je žal ni dokončal. V razpravi Jakob Gallus in naše glasbeno občestvo je ob 400. obletnici Gallusovega rojstva natančno in preudarno strnil vse dotedanje vedenje o skladatelju in razvil plastično in zaokroženo podobo o njegovem ustvarjanju ter to skušal z zgodovinskega in razvojnega vidika približati razumevanju današnjih izvajalcev in poslušalcev. Še korak dalje je šel v razpravi Poskus stilne oznake, kjer je ob poglobitvi v evropsko glasbeno renesanso podal temeljito analizo Gallusovega kompozicijskega stavka z vidika melodike, kontrapunkta, harmonije, ritma, oblike in glasbene izraznosti. Ta analitični prikaz upošteva dotedanja dognanja, a jih hkrati tudi razločno nadgrajuje in dopolnjuje.