Aichholzer, Franc (1884–1976)

Osnovno šolo je obiskoval v Ločah (1890–97), strokovno šolo za lesno obrt v Beljaku (1897–1900), učiteljišče v Celovcu (1900–04). Strokovni izpit je opravil 1907. Služboval je na osnovnih šolah Kotlje (1904–05), Libeliče (1905), Ojstrica pri Dravogradu (1905–08), Malošče (1908–14) in Loče (1914–18). Tu je bil tudi vodja šole. Po prvi svetovni vojni je bil okrajni šolski nadzornik v Borovljah (1919–20). 1920–25 je bil brez službe, potem je služboval na osnovnih šolah Eisentratten (1925–28), Bela pri Beljaku (1928–38) in Leoben (1938). Na zadnjih dveh šolah je bil šolski vodja. Upokojil se je 1. septembra 1938. Od 1. septembra 1939 do 1945 je bil v zaporih v Celovcu in Špitalu, koncentracijskem taborišču Buchenwald ter pri vojakih v Italiji. Po vojni je bil šolski upravitelj na osnovni šoli Loče (1945–49). Ponovno se je upokojil 31. decembra 1949.

Slovenska prosvetna zveza v Celovcu mu je ob 50-letnici obstoja 1958 podelila Drabostnjakovo priznanje za delo v kulturi in prosveti na Koroškem. Že kot mlad učitelj je postal član 1904. ustanovljenega društva Gorotan, ki je združevalo slovenske akademike in učitelje na Koroškem. Društvo je prirejalo predavanja, tečaje, organiziralo igre in koncerte ter zbiralo narodopisno gradivo. Učitelji so v njem imeli svoj odsek, v katerem so razpravljali o šolskih vprašanjih, zlasti o reformi utrakvistične šole. Aichholzer je bil načelnik tega odseka. Na dvojezičnih šolah so bile dovoljene v višjih razredih le tri ure slovenskega pouka tedensko. Aichholzer je dal poučevanju slovenščini veliko večji poudarek in je imel zato težave z nadrejenimi.

Podpiral je delo slovenskih posojilnic okoli Baškega jezera. Aktivno je deloval pri posojilnici v Ločah, Štebnu pri Maloščah in po prvi svetovni vojni v Ledincah. Po koroškem plebiscitu so številni intelektualci zapustili Koroško. Aichholzer si je prizadeval obnoviti slovenska društva in to mu je tudi uspelo. Bil je tajnik obnovljenih društev: Politično in gospodarsko društvo za Slovence na Koroškem in Slovensko šolsko društvo v Celovcu. Sodeloval je tudi pri ustanovitvi Slovenske zadružne zveze v Celovcu. 1922 je bil soustanovitelj Izobraževalnega društva »Jepa«, danes Slovensko kulturno društvo »Jepa-Baško jezero«. Ob 85-letnici društva so novembra 2007 postavili Aichholzerju spominsko ploščo na hiši v Spodnjem Dobju, kjer je živel.

Po drugi svetovni vojni je spremljal predvsem razvoj slovenskega oziroma dvojezičnega šolstva, sodeloval pri ureditvi dvojezičnega šolstva in vodil učiteljske tečaje v Zgornjem Rožu. Na teh tečajih so učitelji dobili potrebna navodila, kako ugoditi zahtevam šolskega zakona za dvojezične šole. Po upokojitvi je napisal nekaj člankov, ki jih je objavljal v koroških glasilih. Dvakrat je pisal o svojem učencu v Kotljah, pisatelju Prežihovem Vorancu in sicer v Koledarju slovenske Koroške in Mladem rodu 1953/54, odlomek pa je izšel tudi v Glasniku slovenske koroške pesmi 1959. Spominjal se ga je kot izredno nadarjenega in navdušenega bralca slovenskih knjig. V številnih člankih je opisal tudi svojo življenjsko pot.

Bil je ustanovitelj in prvi urednik lista za politiko, gospodarstvo in prosveto Koroški Slovenec, ki je začel izhajati 1921 in je bil glasilo Političnega in gospodarskega društva za Slovence na Koroškem. Namenjen je bil kmečkemu prebivalstvu in je največ poročal o boju manjšine za pravice na šolskem, jezikovnem in kulturnem področju. 1952 je začel izdajati v Celovcu mladinski list Mladi rod in bil prvi dve leti njegov lastnik in založnik. 1953 ga je prevzel Konzorcij koroških učiteljev. List je nadomeščal slovenske knjige na dvojezičnih koroških šolah, torej je bil tudi šolski list. 1959 je bil skupaj s šolskim upraviteljem Rudijem Voukom odgovorni urednik pesmarice za koroško mladino Mladina poje. Pesmarico je izdal Konzorcij koroških učiteljev in je bila dovoljena kot učbenik za ljudske šole, glavne šole in slovensko gimnazijo.