Ahčin, Ivan (1897–1960)

Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican najprej v Romunijo, kjer je nevarno zbolel za trebušnim tifusom, nato pa je bil premeščen na italijansko fronto. Po vojni je vstopil v semenišče kot član znamenitega vojaškega letnika ljubljanskih teologov. 1921 je bil skupaj z bratom Vinkom v Domžalah posvečen za duhovnika, 1925 pa je doktoriral z disertacijo Prerok Izaija o mesijanskem kraljestvu. Kot kaplan je najprej služboval v Mokronogu, nato pa pri sv. Petru v Ljubljani. Na posredovanje prošta Andreja Kalana ga je škof Anton Bonaventura Jeglič poslal na študijsko potovanje v Francijo, Veliko Britanijo, Belgijo in Nemčijo, kjer je proučeval moderno časnikarstvo in se poglobil v sociologijo. 1929 je postal zunanjepolitični urednik Slovenca, 1930–41 je opravljal funkcijo glavnega urednika Slovenca, 1929–40 pa je bil skupaj s Stankom Gogalo in Janezom Fabijanom tudi sourednik Časa. Na ljubljanski teološki fakulteti je predaval socialno filozofijo. Bil je tesen sodelavec Antona Korošca in se je štel za dediča njegovih političnih nazorov. Z njim je delil močan odpor do komunizma in prostozidarstva, kar je razvidno tudi iz njegove publicistike. Srbsko prevlado v kraljevi Jugoslaviji je ostro odklanjal »kot nesprejemljivo za svobodo slovenstva«. Zagovarjal je stališče, da mora biti na čelu Slovenske ljudske stranke duhovnik, zato je po Koroščevi smrti prišel v spor z Mihom Krekom. 1941 je napisal spomine na Korošca, ki predstavljajo zametek nedokončane biografije. 1942 se je umaknil v Rim, od koder je krajše obdobje še pošiljal prispevke za Slovenca. Po vojni je ostal v tujini in kot profesor predaval na slovenskih begunskih semeniščih: najprej v Pragliji (1945) in Brixnu (1947), od 1948 pa v Argentini, v San Luisu (do 1951) in Adroguéju (do 1960). Ko je poučeval v Pragliji in Brixnu, je napisal poglobljeno delo o pedagogiki, ki sicer ne prej in ne pozneje ni bila v ospredju njegovega zanimanja. Njegova Pedagogika je poskus sinteze katoliške pedagoške teorije. Vsebuje dosledno predstavitev katoliške pedagoške doktrine in hkrati avtorjeve osebne poglede na vzgojo in izobraževanje. Med pedagogikami ima Ahčinova posebno mesto tudi zato, ker ni delo šolanega strokovnjaka za to področje in ker je nastala v skromnih razmerah brez ustrezne literature.

Na Krekovih krščanskosocialnih temeljih je soustanovil in vodil društvo Družabna pravda. 1955–60 je urejal glasilo slovenskih duhovnikov v zamejstvu Omnes unum (Todos uno). Od 1959 je bolehal za črevesnim rakom in za njegovimi posledicami tudi umrl.