Ahlin, Cvetka (1927–1985)

Na Srednji glasbeni šoli v Ljubljani je končala dva razreda klavirja (pri Mileni Štrukelj Verbič in Janku Ravniku) in vzporedno še solopetje (pri Jeanette Fodransperg). Kasneje je študij klavirja opustila in se posvetila petju. Maturirala je 1951 in študij nadaljevala na Akademiji za glasbo pri Zlati Gjungjenac, kjer je končala samo prvi letnik. Pozneje je študirala pri Juliju Betettu, vendar študija ni končala. 1950–52 je kot honorarna učiteljica poučevala klavir na Državni glasbeni šoli Vič v Ljubljani. 1953–55 je bila angažirana v ljubljanski operi (kot gostja je nastopala že prej), 1955–74 je kot solistka nastopala v hamburški državni operi, od 1974 pa je poučevala na visoki glasbeni šoli v Lübecku. Zmagala je na tekmovanju evropskih radijskih postaj v Münchnu (1955), senat mesta Hamburg ji je podelil naslov komorne pevke (1973).

Najpomembnejši vlogi, ki jih je pela v Ljubljani, sta bili Charlotta (Jules Massenet: Werther, 1953) in Oktavijan (Richard Strauss: Kavalir z rožo, 1955). V Hamburgu in na festivalskih nastopih v Eutinu se je uveljavila z vlogami: Carmen (Georges Bizet: Carmen), Azucena (Giuseppe Verdi: Trubadur) in Marina (Modest Petrovič Musorgski: Boris Godunov). Poleg tega je na krstnih predstavah in premierah hamburške opere pela vloge: Amore (Claudio Monteverdi: Kronanje Popeje, 1959), druga dvorna dama (Hans Werner Henze: Princ Homburški, 1960), Evridika (Arthur Honegger: Antigona, 1961), Genovefa (Claude Debussy: Pelleas in Melisanda, 1961), Hermia (Benjamin Britten: Sen kresne noči, 1961), Altistka (Paul Hindemith: Cardillac, 1961), Baronessa Clarissa (Gioachino Rossini: Preizkus ljubezni, 1962), Zaida (Gioachino Rossini: Turek v Italiji, 1963), princesa Klarisa (Sergej Prokofjev: Zaljubljen v tri oranže, 1964), Ino (Ernest Krěnek: Zlati oven, 1964), Melantho (Claudio Monteverdi: Odisejeva vrnitev v domovino, 1965), Vera (Lars Johan Werle: Popotovanje, 1969), sestra Claire (Krzysztof Penderecki: Hudiči iz Louduna, 1969), Amnita (E. Krěnek: To je zaradi tega, 1970), Mrs. Ogmore-Pritchard (Walter Steffen: Pod Mlečnim gozdom, 1973) in bolnica (Arnold Schonberg: Mojzes in Aron, 1974). Z nastopi v matični operni hiši v Hamburgu je pod vodstvom dirigenta Herberta von Karajana sodelovala pri uprizoritvah oper Čarobna piščal (Wolfgang Amadeus Mozart) in Prstan Nibelungov (Richard Wagner) ter s koncerti samospevov na Salzburških slavnostnih igrah. Nastopala je tudi v nekaterih drugih večjih glasbenih središčih v Evropi in Izraelu. Kot ena redkih tujih pevk je sodelovala pri snemanju popularnih opernih del iz svetovne literature v nemškem jeziku, mdr. Azucena (Giuseppe Verdi: Trubadur), Amneris (Guiseppe Verdi: Aida). Imela je sorazmerno svetel lirski mezzosopran, bila zelo muzikalna, odlikoval pa jo je tudi odličen spomin. Bila je izrazno močna in inteligentna igralka.