Ahačič, Draga (1924–2022)

V Ljubljani je obiskovala II. realno gimnazijo, kjer je 1943 maturirala. Po kapitulaciji Italije je odšla v partizane, kjer je bila bolničarka, potem članica kulturno-propagandnih skupin, od 1944 do konca vojne pa članica Slovenskega narodnega gledališča na osvobojenem ozemlju. Tu je odigrala nekaj vidnejših vlog: Lenka (Matej Bor: Raztrganci, 1944), Toinette (Molière: Namišljeni bolnik, 1944) in Micka (Anton Tomaž Linhart: Županova Micka, 1945). Po vojni je študirala na Akademiji za igralsko umetnost (diplomirala je 1951) in hkrati nastopala v ljubljanski Drami v številnih pomembnih vlogah: Marijana (Molière: Taruffe, 1947), Ofelija (William Shakespeare: Hamlet, 1947), Zala (Fran Žižek: Miklova Zala, 1948), Kordelija (W. Shakespeare: Kralj Lear, 1949), Iris (Mira Mihelič: Ogenj in pepel, 1949), dr. Permetova (Mira Mihelič: Operacija, 1950) in Rozina (Pierre Beaumarchais: Seviljski brivec, 1951). Po diplomi je živela z možem, ki je bil v diplomatski službi, v Parizu, kjer je bila 1951/52 slušateljica četrtega letnika igre in režije na akademiji za gledališče (Conservatoire National Superieur d'Art Dramatique). Iz Pariza se je 1953 vrnila na oder ljubljanske Drame. Pomembnejši vlogi: Natalija (Maksim Gorki: Vasa Železnova, 1954) in Irma (Jean Giradoux: Norica iz Chaillota, 1956). Nezadovoljna s konceptom osrednjega gledališča je 1958 ustanovila eksperimentalno Gledališče Ad hoc (1964 preimenovano v Dramski studio), ga vodila do 1965, zanj prevajala, pisala članke v gledališki list in režirala vseh deset uprizoritev, mdr.: Jean-Paul Sartre: Zaprta vrata (1958), Jean Anouilh: Cecilija ali šola za očete (1959), Pierre de Chamblain de Marivaux: Igra o ljubezni in naključju (1960), Jean-Paul Sartre: Umazane roke (1962), Georges Michel: Igrače (1963). V večini del je tudi igrala, mdr.: Estelle (Jean-Paul Sartre: Zaprta vrata), Araminta (Jean Anouilh: Cecilija ali šola za očete), Silvija (Pierre de Chamblain de Marivaux: Igra o ljubezni in naključju), Alkmena (Jean Giradoux: Amfitrion 38, 1962). Za različna gledališča in radio je prevedla vrsto dramskih besedil, mdr.: Romain Rolland: Volkovi (1956), Luigi Pirandello: Ne veš kako (1956), Armand Salacrou: Zgodba za smeh (1956), Jean-Paul Sartre: Zaprta vrata (1958), Jean-Paul Sartre: Muhe (1961), Marivaux: Igrače (1963), Jean-Paul Sartre: Hudič in ljubi Bog (1965), Vaclav Havel: Vrtna veselica (1973), Jean Variot: Vzorni soprog (1978). Nekateri od teh prevodov so izšli tudi v knjižni obliki. 1963 se je zaposlila kot vodja in pedagoginja gledališkega oddelka v Pionirskem domu v Ljubljani, kjer je ostala do upokojitve 1977. V tem času si je prizadevala za strokovno utemeljen razvoj otroškega in mladinskega gledališča. Za otroške in mladinske gledališke uprizoritve je prevedla in priredila vrsto krajših besedil, jih opremila z navodili in pogosto poskrbela tudi za natis v zbirki Pojdimo v gledališče, ki jo je zasnovala v Pionirskem domu. Pripravila je številna predavanja za dramske krožke v Ljubljani in okolici, pa tudi referate za strokovna gledališka srečanja (Šibenik, 1971; Sarajevo, 1974; Maribor, 1975).

Ob delu za gledališče se je v polemičnih člankih odzivala na aktualna kulturna, politična in družbena vprašanja, ki jih je objavljala v dnevnem časopisju in revijah doma (mdr. v Naših razgledih, Dialogih, Prostoru in času, Prosvetnem delavcu, Vzgoji in izobraževanju, Jeziku in slovstvu, Perspektivah, Novi reviji ...) in v širšem jugoslovanskem prostoru (Scena, Prolog). Odmevna so bila zlasti njena razmišljanja na temo revolucije in osvobodilnega boja med drugo svetovno vojno pri nas in drugje.