Adamović Japelj, Silva (1905–1978)

Z baletom se je začela ukvarjati pri štirinajstih letih in bila 1919 angažirana kot plesalka v baletnem zboru Narodnega gledališča v Ljubljani. 1928 je napredovala na položaj baletne solistke in ostala zvesta ljubljanskemu baletu vse do upokojitve 1954. Bila je tajnica ljubljanskega baleta in ga v letih 1952–54 tudi vodila. Po upokojitvi je do 1959 poučevala v Baletni šoli Delavskega prosvetnega društva Svoboda v Kranju.

Poleg vlog v baletnem zboru je začela dobivati tudi manjše solistične vloge. Prvič je nastopala 1921 kot Pierotova prijateljica v baletu Pieretin pajčolan (skladatelj Ernst von Dohnányi). V Labodjem jezeru (Peter Iljič Čajkovski) je isto leto plesala francoski ples, 1924 v Plesnem večeru Chopinovo Polonezo, 1925 je bila Učenka v Strupeni tarantuli (Julius Bittner) in plesala Chopinov Nokturno, Bergerjevo Burlesko in Dvořakov Slovanski ples št. VIII. V 1925 je bila v Cveticah male Ide (Paul von Klenau) Dijak in Nimfa v Favnovi noči (Tadeusz Sygietynski), 1928 prva plesalka v baletu Iz jutrove dežele (Antonín Balatka) in »Španjolka« v Impresijah iz Music-Halla (Gabriel Pierné).

Po poroki 1928 je odšla z možem v Beograd, 1930 se je vrnila v Ljubljano in si pridobila sloves temperamentne plesalke karakternih vlog s smislom za humor in pantomimo. 1931 je bila Španec v Figurinah (Lujo Šafranek-Kavić), »Španjolka« v Punčki (Josef Bayer). V baletni pravljici Začarani ptič (Nikolaj Čerepnin) je bila dvorni norec, 1935 Ciganka v Petruški (Igor Stravinski), 1937 odaliska v Šeherezadi (Nikolaj Rimski-Korsakov) in sužnja v Polovskih plesih (Alexander Borodin). 1939 je bila nevesta v baletu Snubitev (Emil Adamič − Tatarska suita). 1940 je plesala naslovno vlogo v Suiti iz baleta Hrestač (Peter Iljič Čajkovski), 1941 je bila dona Elvira v Don Juanu (Christoph Willibald Gluck) in dekle v Nikotini (Vítězslav Novak), 1942 zapeljivka v Pieretinem pajčolanu, 1943 ptica, eter in ogenj v Sedmi simfoniji (Ludwig van Beethoven), 1944 veseljak v Pieretinem pajčolanu in zapeljivost v svetu zlega v Peery Gyntu (Edvard Grieg) ter solistka v Boleru (Maurice Ravel). V Šeherezadi je bila 1945 šahova žena, 1946 je bila solistka v tretjem, trinajstem in petnajstem Slovanskem plesu (Antonín Dvořak), 1946 in 1952 je bila soseda v Vragu na vasi (Fran Lhotka), 1947 muza v Prometejevih bitjih (Ludvig van Beethoven), 1948 solistka v Cekinu ali goslih (Antonín Dvořak). Med njenimi posebnimi dosežki je vloga vragove žene v Vragu na vasi, ko je 1947 nadomestila dotedanjo gostjo iz Beograda.

Kot plesalka je nastopala tudi v številnih opernih, operetnih in dramskih predstavah. Ker je imela prikupen glas, je v operetah pogosto prevzemala subretne vloge. Prvič 1936 pri opereti Josipa Rahe Pesem ljubezni kot hišna Zofija pri Ivkoviču. Pomembne pevske operetne vloge je imela še pri Lehárjevi opereti Vesela vdova kot Olga, žena svetnika poslaništva, bila je Fifi v Dobeicevi Ančki, Becky v Golovinovi Helteji, Kamila v Lumpaciju vagabundusu Nikolaja Štritofa, Gospa v Mavovi mladinski opereti Angel z avtom, Hela Fieldova v Beneševem Svetem Antonu, tihotapka Anita v Paganiniju Franza Lehárja idr. Ena njenih najodgovornejših operetnih vlog je bila gotovo Ida v Straussovem Netopirju leta 1941.

Za svoje delo je mdr. dobila priznanje ministrstva za prosveto (1946), red dela 3. stopnje (1949) in red dela z zlatim vencem (1971).