Novi Slovenski biografski leksikon
Družina se je 1879 iz Dobrove preselila v Ljubljano, kjer je Adamič obiskoval osnovno šolo in realko. Tako kot mlajši brat Emil je bil nadarjen za slikarstvo, zato je po srednji šoli odšel na Dunaj, da bi študiral umetnost. Kmalu je prestopil na fakulteto za tehnične vede, vendar študija ni dokončal. Postal je uslužbenec Južne železnice in bil nazadnje njen nadzornik. Z glasbo se je po družinski tradiciji začel ukvarjati v zgodnji mladosti. Obiskoval je glasbeno šolo ljubljanske Glasbene matice in se kasneje izpopolnjeval kot samouk. Kot cenjen basist je bil član in solist mešanega zbora ljubljanske Glasbene matice. Igral je violino, klavir in orgle ter bil po družinski tradiciji tudi organist in skladatelj. Za posvetne in cerkvene zbore je pisal samospeve, klavirske skladbe, violinska in orgelska dela ter se poskusil v skladanju simfonije. Nekaj zborovskih skladb je objavil v Pevcu (1923) in Cerkvenem glasbeniku (1924), v katerih kompozicijsko ni presegel preprostih harmonizacij z alteriranimi akordi. Razen objavljenih zborov ter nekaj rokopisnih skladb, npr. samospeva Spomin (besedilo A. Ravljan, 1914) in Mladi ženi (besedilo Fran Albrecht, 1918), Elegija za klavir (1918) druga dediščina ni znana. V prostem času je vse življenje tudi slikal, vendar svojih slikarskih del ni razstavljal. Bil je spoštovana osebnost in je nekaj let deloval tudi kot ljubljanski občinski svetnik.
Komentiraj posredujte nam svoj komentar ali predlog za izboljšavo vsebine