Adamič, Louis (1898–1951)

Rodil se je kot četrti od trinajstih otrok. 1908–12 je obiskoval gimnazijo v Ljubljani, 3. razreda ni končal. 1913 se je izselil v ZDA, od decembra je živel pri sorodnikih v New Yorku in bil zaposlen pri Glasu naroda, kjer je objavil prve prevode iz angleščine. 1916 je pustil službo pomožnega urednika in se začel preživljati s fizičnim delom (gradbena dela, nakladanje tovornjakov, pometanje tal v tovarni ipd.). Decembra 1916 je stopil v ameriško vojsko, služil v Panami, Louisiani (kjer je 1917 dobil ameriško državljanstvo) in na Havajih. 1918 je bil na francosko-nemški fronti. Januarja 1919 se je vrnil v ZDA, 1920 končal prvi vojaški rok, delal mdr. na trgovskih ladjah, do 1923 služil drugi vojaški rok, največ v San Pedru v Kaliforniji, kjer je ostal tudi po odhodu iz vojske. Delal je kot novinar (1924), od 1925 pa je bil tajnik pristaniškega pilota. Tu je lahko intenzivneje prevajal slovenske avtorje in objavljal izvirna besedila. Od selitve v New York 1929 do smrti je bil poklicni pisatelj. 1931 mu je finančni uspeh knjige Dynamite (ki še danes doživlja vedno nove izdaje in ponatise) omogočil poroko z otroško pisateljico Stello Sanders, s katero je 1932–33 deset mesecev bival v Jugoslaviji. V Ljubljani se je seznanil z vodilnimi pisatelji in kulturnimi delavci, sodeloval pri urejanju številke Ljubljanskega zvona, posvečene ZDA, potoval po državi, v Beogradu ga je sprejel tudi kralj Aleksander. V Ljubljani so mdr. izdali knjižico njegovih družbenokritičnih spisov Kriza v Ameriki (1932), Oton Župančič pa je v Ljubljanskem zvonu objavil znameniti esej Adamič in slovenstvo (1932), ki je povzročil razkol v uredništvu (v knjižici Kriza Ljubljanskega zvona so z Župančičem polemizirali Josip Vidmar, Stanko Leben, Ferdo Kozak in Fran Albreht) ter ustanovitev literarne revije Sodobnost. Po vrnitvi v ZDA je Adamič izdal svoje najuspešnejše delo The Native's Return, ki mu je zagotovilo vidno mesto v ameriški družbi. S pomočjo anket in terenskega dela je raziskoval priseljenstvo in medkulturne odnose v ZDA, od 1934 hodil na predavateljske turneje in veliko pisal. 1937 se je z ženo preselil v Milford (New Jersey), kjer je kupil posestvo Mountain View. 1939 je pozval slovenske podporne organizacije v ZDA, naj pomagajo rešiti slovensko kulturno bogastvo še pred nemškim napadom na Jugoslavijo. Med drugo svetovno vojno je usmeril energijo tudi v akcije za podporo ameriškim vojaškim prizadevanjem, kot vodilni funkcionar priseljenskih organizacij pa je spodbujal in koordiniral zbiranje gmotne pomoči za Slovence in Jugoslavijo. Marca 1941 je pred dvodnevnim jugoslovansko-nemškim paktom poslal Vladimirju Mačku v Beograd brzojavko, v kateri ga je pozival, naj se Jugoslavija upre Hitlerju. Poskušal je doseči zavezniško priznanje partizanskega odpora proti okupatorju v Jugoslaviji (1942 članek v Saturday Evening Post, 1943 knjiga My Native Land) in se od 1943 zavzemal za združitev slovenskih pokrajin in demokratično federativno ureditev v povojni republiki Jugoslaviji. Med vojno je imel tesne stike z ameriškim State Departmentom, vojnima uradoma Office of Strategic Services in Office of War Information ter britanskim zunanjim ministrstvom, vendar je zavrnil vsakršno ponudbo za obveščevalno delo, saj ni bil pripravljen delovati pod njihovimi pogoji (za Adamiča sta bili namreč najpomembnejši njegova neodvisnost in ideološka ter pisateljska svoboda). Že 1941 je objavil knjigo Two-Way Passage in v njej predlagal, naj čim več ameriških strokovnjakov evropskega porekla po končani vojni v Evropi začasno odpotuje v dežele svojih prednikov, da bi pomagali pri obnovi povojne Evrope. Zaradi te zamisli ga je ameriški predsednik Franklin Delano Roosevelt 1942 povabil na večerjo v čast obiska Winstona Churchilla. O vsebini njihovega pogovora v kritični luči poznejše angleško-ameriške zunanje politike je Adamič 1946 objavil knjigo Dinner at the White House. Zaradi ene od opomb (o britanskem posegu 1944 v Grčiji) ga je Churchill tožil in dobil odškodnino od založbe Harper, Adamič pa je zato izgubil svojega dolgoletnega založnika. Po drugi svetovni vojni se je zavzemal za pravično rešitev tržaškega vprašanja in objavil vrsto protestov proti hladni vojni in oboroževalni tekmi. 1947 je bil ponovno na predavateljskih turnejah, 1948 v odboru nove Progresivne stranke, katere predsedniški kandidat je bil Henry A. Wallace. Stranki je pomagal pripravljati program, v katerem je videl možnost za večjo politično svobodo in miroljubnejšo zunanjo politiko ZDA. Po Wallaceovem porazu je 1949 drugič obiskal Slovenijo in Jugoslavijo, kjer je bil deležen velike pozornosti (Edvard Kardelj, Aleš Bebler in Moša Pijade so ga peljali na tritedensko potovanje po Jugoslaviji, s predsednikom Titom je imel najdaljši intervju), vendar je še naprej vztrajal na poziciji neodvisnega pisatelja. Jeseni je v Milfordu začel pisati knjigo o življenju Josipa Broza - Tita in o postinformbirojevski Jugoslaviji, od konca 1950 tudi o zlomu ameriške demokracije pod pritiski Komiteja za neameriško dejavnost in senatorja Josepha McCarthyja ter o nesmiselnosti ameriškega vojaškega posega v Koreji. V svojem glasilu T&T: Trends and Tides je napovedal izid svoje nove knjige, v kateri je nameraval zagovarjati jugoslovansko osamosvojitev od vzhodnega bloka. 15. januarja 1951 je v New York Timesu skupaj s 16 najvidnejšimi ameriškimi književniki in kulturnimi delavci podpisal poziv k zaščiti ogrožene kulturne svobode v ZDA. Že 1950 je prejel več groženj političnih nasprotnikov, zato se je umaknil v Kalifornijo. Ker tudi tam ni bil varen, se je 1951 večinoma skrival v enem od hotelov v New Yorku. 4. septembra 1951 so ga našli s prestreljeno glavo na pogorišču doma v Milfordu. Pokopan je na pokopališču Bloomsbury (Bloomsbury, New Jersey, ZDA).

Po uradnem sklepu preiskave (smrt je preiskoval tudi FBI) naj bi šlo za samomor, vendar je množica nepojasnjenih okoliščin sprožila val dvomov v ameriškem in jugoslovanskem tisku. Zaradi tedaj nevarne družbenokritične vsebine rokopisa njegove zadnje knjige The Eagle and the Roots (izšla je posthumno 1952) sta urednika Stella Adamic in Timothy Seldes v času McCarthyjevega pregona iz objave v celoti črtala poglavje o temnih plateh ameriške notranje in zunanje politike (440 strani).

Adamič je bil od 1934 član izvršilnega odbora organizacije Foreign Language Information Service (FLIS), ki je ščitila interese priseljenskih skupin in imela tesne stike s priseljenskimi organizacijami in tiskom. 1939 je organizacijo pomagal preoblikovati v Common Council for American Unity, od 1940 je urejal njeno uradno glasilo in bil svetovalec v komisiji pri narodnoobrambnem svetu ZDA. Bil je častni predsednik Slovensko-ameriškega narodnega sveta (SANS, 1942–46), ustanovitelj in predsednik Združenega odbora južnoslovanskih Američanov (1943–49), član Ameriškega odbora za pomoč Jugoslaviji, na vodilnih položajih v organizacijah Writers' War Board, World Peace Ways idr. 1941 je prejel častni doktorat univerze Temple (Philadelphia), 1944 jugoslovanski red bratstva in enotnosti, od 1949 je bil dopisni član JAZU. Po njegovi smrti so v Grosupljem po njem mdr. poimenovali osnovno šolo in ulico, v Milfordu (New Jersey, ZDA) mdr. tudi hrib (Adamic Hill) in cesto (Adamic Hill Road).

Adamič velja za najuspešnejšega in najodmevnejšega slovenskega izseljenskega pisatelja (objavil je ok. 20 knjig in več kot 500 drugih spisov). 1916 je v Glasu naroda objavil ok. 12 prevodov črtic iz angleščine. Pozneje je objavljal prevode iz slovenščine, mdr. v nalednjih revijah: The Living Age, Boston, 1921–25 (Ivan Cankar, Zofka Kveder, Lovro Kuhar - Prežihov Voranc, Alojz Kraigher idr.), World Fiction, New York, 1922 (Milan Pugelj), Our World, New York, 1923 (Fran Saleški Finžgar), Mladinski list, Chicago, 1926 (mdr. Anton Novačan), Prosveti, Chicago, 1926–27 (Ivan Cankar) idr. Izvirna besedila je objavljal zlasti v revijah Pearson's Magazine (New York, 1922), Haldeman-Julius Monthly (Girard, 1925–28) in v literarni reviji Henryja Louisa Menckena American Mercury (New York, 1927–30). Od 1922 je pisal o izkušnjah v vojski, posebnežih, priseljencih in življenju v različnih ameriških okoljih. 1926 je prevedel Cankarjevega Hlapca Jerneja, 1929 je objavil biografijo ameriškega pesnika Robinsona Jeffersa, 1931 novelo The Enigma (v antologiji The Best Short Stories) in zgodovino stoletnega razrednega nasilja v ZDA Dynamite (kot učbenik so jo uporabljali na številnih ameriških kolidžih), 1932 avtobiografijo Laughing in the Jungle. Za zadnji dve knjigi je bil 1932 nagrajen s štipendijo Guggenheimovega sklada, ki mu je omogočila prvi obisk domovine. 1934 je v knjižici Struggle objavil prevod pričevanja Edvarda Kardelja o mučenju političnih zapornikov v Kraljevini Jugoslaviji, ki ga je dopolnil z drugimi pričevanji in uvodom. Knjižica je spodbudila protestno izjavo uglednih ameriških osebnosti proti krutemu ravnanju v jugoslovanskih političnih zaporih. Istega leta je Adamič objavil The Native's Return, knjigo o svojem prvem obisku rojstne dežele, ki je bila v Jugoslaviji (tako kot Struggle) takoj prepovedana. Februarja jo je ameriški Book-of-the-Month-Club izbral za knjigo meseca, poseben odbor najuglednejših ameriških pisateljev in pedagogov pa jo je uvrstil v izbor del za knjižnico v Beli hiši. Knjiga je bila uspešnica; do oktobra 1938 je izšlo kar 20 izdaj samo pri založbi Harper (New York in London – vključno s Harperjevo izdajo Modern Classics iz leta 1937), poleg tega pa 1934 še pri založbi Victor Gollancz v Londonu. Že 1934 je v Stockholmu izšel tudi švedski prevod. Prvi mesec po izidu so knjigo prodali v 50.000 izvodih. Ameriška vojska je odkupila večji del ponatisa iz 1943 za vojake, ki so odhajali na jugoslovanska bojišča. 1934–40 je imel Adamič več predavateljskih turnej po ZDA in nadaljeval je z raziskovanjem starejših in novejših priseljenskih skupin in njihovega prispevka v ZDA. 1935 je objavil roman Grandsons, zgodbo o treh vnukih slovenskega priseljenca. 1936 je objavil Cradle of Life, romansirano biografijo hrvaškega slikarja Maksa Vanke in 1937 The House in Antigua, knjigo o obnavljanju stare španske hiše. 1938 je v knjigi My America zbral svoje družbenokritične članke in portrete, ki jih je objavil v različnih časopisih 1934–38. S pomočjo štipendij in nagrad iz Rockefellerjevega in Carnegiejevega sklada je nadaljeval z zbiranjem podatkov o ameriških priseljencih; pregledal je registre priseljenskih organizacij, razposlal specializirane vprašalnike, opravil vrsto intervjujev ter objavil knjigo From Many Lands (1940, Anisfieldova nagrada za najboljše delo o rasnih odnosih v sodobnem svetu), prvo v zbirki Nation of Nations. Zbirka vključuje poleg te in Two-Way Passage (1941) še knjigi What's Your Name? (1942), v kateri Adamič obravnava vprašanje amerikanizacije priseljenskih imen in priimkov, in A Nation of Nations (1945), v kateri je zbral in dopolnil svoje novejše članke o priseljencih. V svojih knjigah, člankih, brošurah in predavanjih o priseljenskih vprašanjih, pa tudi kot urednik revije Common Ground (1940–42) in urednik devetih knjig zbirke The Peoples of America Series (1947–50), je izpostavljal vzajemne predsodke med različnimi etničnimi skupinami v ZDA, razvijal idejo o »enotnosti v različnosti« ter se zavzemal za kulturni pluralizem in medkulturno vzgojo, s čimer je nasprotoval zagovornikom ideje »talilnega lonca« oz. prisilne asimilacije priseljencev. Danes velja Adamič za enega od najpogosteje citiranih utemeljiteljev ameriškega multikulturalizma in za predhodnika sodobnih strategij integracije priseljencev, kar pojasnjuje njegovo poudarjeno prisotnost tudi v aktualnih spletnih vsebinah.

Večina njegovih del spada v zvrst literarne publicistike oz. dokumentarne proze, le nekaj je romanov v ožjem pomenu. V svojih besedilih je Adamič razvil izviren slog, v katerem se prepletajo esejistične, reportažne in leposlovne prvine. Umetniško najbolj prepričljivi so njegovi plastični portreti različnih zanimivih osebnosti, ki jih je znal kot mojster karakterizacije živo približati bralcu, kar mu priznavajo slovenski in ameriški kritiki. Adamič je užival zasebno in javno podporo vodilnih ameriških književnikov (Uptona Sinclairja, Sinclairja Lewisa, Sherwooda Andersona, F. Scotta Fitzgeralda) in je bil v mednarodnem merilu med najodmevnejšimi Slovenci 20. stoletja. Čeprav je od 1925 pisal samo v angleščini, je vključen v večino temeljnih pregledov slovenskega slovstva. Slovenska tematika zavzema pomembno mesto v njegovih izvirnih literarnih delih; slovensko zgodovinsko, kulturno in aktualno družbeno-politično problematiko pa je posredoval v ameriški prostor tudi z angleškimi prevodi slovenskih avtorjev, s članki, predavanji in radijskimi oddajami.