Adamič, Ernest (1898–1977)

Adamič je 1907–16 obiskoval ljubljansko učiteljišče, kjer je prijateljeval s Tonetom Seliškarjem, Nandetom Vidmarjem in Franjem Lubejem. Učitelji in sošolci so jih ob začetku prve svetovne vojne poimenovali štiriperesna deteljica. Bili so ljubitelji narave. Po odhodu starejših šolarjev v vojsko so sestavljali pevski in inštrumentalni kvartet, si složno razdelili vodstva sekcij v učiteljišču (Seliškar literarne, Adamič dramske, Vidmar slikarske, Lubej telovadne, vsi skupaj glasbene) ter prirejali razstave, predavanja, koncerte in telovadne nastope. Profesorski zbor je s ponosom podpiral redko videno aktivnost. Po pevskih vajah v Glasbeni matici so domov grede peli podoknice, v premožnejših hišah pa prirejali koncerte. Med pripravami na uprizoritev Funtkove drame Tekma, v kateri je Adamič odigral glavno vlogo, se je spoprijateljil z Marijo Repičevo, hčerko akademskega kiparja in pedagoga na kiparskem oddelku tehniške srednje šole Alojzija Repiča, s katero se je po vojni tudi poročil.

Med prvo svetovno vojno (1916–18) je služil v gorskem strelskem polku št. 2 (Gebirgschützenregiment). Preživel je 9., 10. in 11. italijansko ofenzivo, sodeloval v prodoru do Piave ter bil po krajši bolezni demobiliziran. Pot in doživetja je opisal v mladinski knjigi Ljudje v viharju (1940 je zanjo na anonimnem natečaju Mladinske matice prejel prvo nagrado, jeseni istega leta pa so jo natisnili z ilustracijami Božidarja Jakca). Po vrnitvi je obiskoval poseben tečaj na učiteljišču ter 1919 maturiral.

Najprej je učil na deški (stari) šoli v Novem mestu (1919–23) in bil tudi dirigent Dolenjskega pevskega društva (1921–22); kasneje je poučeval na šolah v Škocjanu pri Turjaku (prvo skupno službeno mesto z ženo Marijo) in v Tomišlju pod Krimom (1923–26). Tam je bil njegov predstojnik mladinski pisatelj Ivo Trost. Začel je pisati, vodil je dramski krožek kmečkih fantov in deklet ter zanj spisal nekaj prigodnih besedil za nastope doma in gostovanjih v okoliških vaseh), potem pa začel 1926 na lastno željo poučevati v Toplicah pri Zagorju ob Savi. Šolo so večinoma obiskovali otroci rudarjev, v tem okolju s proletarskimi značilnostmi pa je začel Adamič pisati za časnik Jutro pod psevdonimom Netko. Objavljal je tudi pod psevdonimi AMI (srednje tri črke priimka), Razorčev (tako se je imenovala kmetija njegove matere) ter Arnest a.e. in a.a. Sprva so bile to kratke impresije iz Zagorske doline, kar je sčasoma preraslo v pisanje feljtonov z resnejšimi stremljenji (urednik Zvončka Pavle Karlin mu je prvi objavil povest Dečka iz sirotišnice). Hkrati je pisal mladinske povesti za Naš rod (po vojni za reviji Pionir in Ciciban) ter kot publicist objavljal še v Slovenskem narodu, Učiteljskem tovarišu, Mladini in Žiki, po vojni pa v Ljudski pravici, Tovarišu, Filmu …). 1926–41 je v Zagorju deloval kot prosvetni delavec, režiser (režiral je nad 40 zahtevnejših odrskih del domačih in tujih avtorjev, ki jih je delno tudi insceniral, delal je kot šminker, scenograf in slikar kulis, risar plakatov, pevovodja itd.) in kot igralec (tudi skupaj z ženo Marijo, ki je bila prav »vpoštevana karakterna igralka-amaterka«). Mladinska igra Jurček je videl nebesa (režiser Jaka Špicar) je bila premierno prikazana v Radovljici, drama iz kmečkega življenja Očim pa na zagorskem sokolskem odru. V tem času se je tudi ukvarjal s fotografijo, bil predsednik šahovskega kluba ter ustanovni član in trener nogometnega mladinskega moštva Sportni klub Zagorje. Takrat naj bi napisal tudi eno svojih najpomembnejših del Hiša pod uro, romaneskno kroniko iz zgodovine zagorskih steklarjev in rudarjev na podlagi proučevanja njihovih preteklosti. Delo ni nikoli izšlo, ker je Tone Seliškar (takratni urednik Ljubljanskega zvona) izgubil 20 tipkanih strani poglavja Steklo, Adamiču pa jih nikoli ni uspelo ponovno spisati, čeprav si je to želel.

Od 1930 do okupacije je pisal mladinske radijske igre (urednik Niko Kuret) in se uvrstil med prve radijske pisatelje. Pisal je tudi radijska predavanja o zgodovini Zagorske doline, besedila za radijske šolske ure, se udeleževal natečajev za radijske igre zahtevnejše vsebine ter se usposobil za radijskega sodelavca (predvsem za mladino). Ustvaril je nad 50 radijskih iger za potrebe šolskega radia, vsa dela pa so bila daljša od pol ure (mdr. Berač in smrt, 1936; Deklica in pesoglavci, 1936; Zadnji lovci na korale, 1938; Janez Šubic, 1939; Jurij Šubic, 1939; Blaž Kocen, 1939; Jakob Gallus, 1939; Anton Martin Slomšek, 1939; France Prešeren, 1939; Anton Janša, 1939; Čebelji grad, 1939; Češnja vabi svate, 1939; Katastrofa v rudniku, 1939; Cookova pot na severni tečaj, 1939; Matija Majar Ziljski, 1939). Cenzura je tik pred izbruhom druge svetovne vojne prepovedala izvajanje njegovih del. Napisal je tudi več enournih radijskih iger (mdr. Zankar, 1938, prva nagrada Radia Ljubljana; Kakor želite gospa, 1938, tretja nagrada; Zagorje v zgodovini, 1938; Na vašem pokopališču, 1939; Pozor! Tu humor iz revirjev, 1939. Po vojni je napisal 64 tričetrturnih predavanj o gospodarskih vprašanjih, z Antejem Gnidovcem pa sta te dialoge prebrala tudi pred radijskim mikrofonom. Kasneje se je vrnil k pisanju za potrebe šolskega radia (napisal je mdr. Tam na njivi z mladim kapusom, 1950; Tekma s smrtjo, 1952; Pretrgana žica, 1954; Povest slepega Janezka, 1954; Kali svobode, 1955).

1941 je skupaj z drugimi zagorskimi učitelji izgubil službo in se začasno zaposlil kot »šihtenšrajber« (verjetno popisovalec izmene) pri podjetju Dukič v Toplicah pri Zagorju. Ko je izvedel, da jih nameravajo izseliti, se je z družino preselil v Ljubljano, kjer je bil nekakšen tajnik pri Rdečem križu, zadolžen za zaupna poročila po naročilu takratnega tajnika Rdečega križa Draga Supančiča. Ko je to službo izgubil, je tudi odklonil možnost poučevanja, da ne bi bil prisiljen izpolnjevati okupatorjevega programa. 1943 je dobil honorarno službo na Uradu za kurivo Zbornice za trgovino, obrt in industrijo (pod vodstvom gospodarstvenika Mohoriča). Od 9. avgusta 1941 naprej je vodil sestanke OF na terenu Ajdovščina pod psevdonimom Marko (dogajanje v Ljubljani leta 1942 je opisal v zasebnem dnevniku 240 dni okupirane Ljubljane). 16. maja 1944 je bil z nekaterimi drugimi zaradi dekonspiracije enega izmed članov ožjega odbora izdan in aretiran ter odpeljan v koncentracijsko taborišče Dachau. Tam je bil član osvobodilnega oz. repatriacijskega odbora OF in je junija 1945 vodil nad 300 članov skupine, stacionirane v esesovski vojašnici Freiman pri Münchnu. Od tam je skupino 9. junija pripeljal v Ljubljano. V Mathausnu je zaradi pljučnice izgubil edinega sina Leva, tudi njemu se je zdravje poslabšalo.

Po vojni je bil do novembra 1947 sekretar terena Kolodvor v Ljubljani, pozneje le aktivni član Zveze borcev in SZDL ter sodelavec sindikata, dalj časa pa tudi predsednik Društva filmskih delavcev. Na željo takratnega ministra za trgovino in preskrbo dr. Lada Vavpetiča je na ministrstvu prevzel mesto tiskovnega referenta. Za svoje zasluge je prejel medaljo zasluge za narod (1951) in red zasluge za narod s srebrnimi žarki (1966). Ves ta čas ni pisal nobene literature, začel pa se je spogledovati s filmom. Kmalu je napisal kratek scenarij za dokumentarni film o nabiranju žira in bil uspešen. 1949 je prejel prvo nagrado na natečaju igranega filma, ki ga je razpisal Triglav film za scenarij igranega filma Njegov prvi izpit (1949), ter prvo nagrado za dolgometražni dokumentarni film Slovenija, dežela zimskega športa (1949). Po odhodu z ministrstva je postal propagandist in publicist pri takratni Direkciji za kinematografijo v Ljubljani (1947–48), nato pa se je zaposlil pri Triglav filmu (1948–51) in prevzel redakcijo Filmskega obzornika (št. 24–31) ter kasneje pri Viba filmu Novega obzornika. Sčasoma je prevzel režijo kratkih filmov in postal režiser »pravega« dokumentarnega filma. Septembra 1951 je postal svobodni filmski delavec umetnik.

Večino scenarijev za kratke filme je napisal sam, že 1926 pa je poslal Metodu Badjuri prvi scenarij z naslovom Pod modro zvezdo. Naslednji scenarij z naslovom Raunbachs Abenteuer (1933) je vseboval zgodbo o Lindbergu in njegovih letalskih zapletljajih. Poslal ga je v Berlin na natečaj UFA (Univerzum film AG). Ponovno ga je videl v reviji Življenje in svet kot novelo s podpisom nekega francoskega avtorja. 1947 je začel pisati scenarij za film o mežiških rudarjih, nato je ovekovečil gradnjo zadružnih domov (Gradimo zadružne domove, 1948), podpiral boj proti koloradskemu hrošču (Uničujmo koloradskega hrošča, 1948) in se lotil posebnega obzornika na čast II. Kongresa KPS (Filmski obzornik, 32, 1948). Sledila sta kratka filma Plavci na Savinji (1948) in Učitelj na vasi (Filmski obzornik, 25, 1948), ki sta predstavljala pomembnejši in tehtnejši prispevek k tedaj še mladi kinematografiji in most, preko katerega se je približal dokumentarnemu filmu. Adamič je bil značilen predstavnik slovenske dokumentarne šole petdesetih let, ki je težila k stilizaciji in izrazito estetskim učinkom. Zanj je bila značilna didaktičnost. Na nagrajeni dokumentarec Med zagorskimi rudarji (1949) se je pripravljal dolgo in skrbno. 1949 so po Jugoslaviji (prevozili so 6000 km) posneli zadosti materiala za dva filma. Najprej so ustvarili film o ogromnih in še neizkoriščenih vodnih rezervah v Jugoslaviji ter načrtih o izgradnji hidrocentral in elektrifikaciji države (Vode nam bodo pokorne, 1949), potem pa film o boju za nove setvene površine, o izsuševanju močvirja in gradnji irigacijskega sistema na celotnem področju Jugoslavije (Za novo zemljo in kruh, 1950). 1951 je kot asistent režije sodeloval pri filmu Kekec (1951) in po lastnih besedah bil najbolj zaslužen za izbiro mladih igralcev. 1956 je posnel kratki dokumentarni film Otok galebov (istoimenska knjiga, ki je izšla pri Mladinski knjigi, vsebuje filmske impresije s snemanja ter njegove fotografije). Pri filmu Dalmatinska svatba (1957) je bil koproducent, njegova dolžnost pa je bila opazovati režiserja pri delu in biti tiskovni ataše. Po precej spremenjenem scenariju Dobro morje so 1958 posneli celovečerni film (film je prejel nagrado fabula, pri delu pa je prišlo do avtorskega nesporazuma med Adamičem in produkcijsko hišo Triglav film; sodišče je razsodilo v prid prvemu). Med njegove bolj prepoznavne filme sodijo še V dolini Soče (1958; prejel priznanje na Festivalu kratkih filmov v Beogradu leta 1959), Štehvanje (1959; film je bil 1960 nagrajen s plaketo italijanskega književnika Pietra Canonica na XII. mednarodnem folklornem filmskem festivalu v Firencah), Kraški kamnarji (1959), Puščica nad gladino (1963). O taborišču Oświęcim je posnel film Človek postoj, o taborišču Mathausen pa film Pepel, ki žge. V oba filma je vlil del življenja iz Dachaua. Pod številne filme se sploh ni podpisal.

Pomemben je bil tudi v filmski publicistiki. Po 1947 je spisal vrsto filmskih glos, ocen in predavanj o filmu, razvoju kinematografije, sproti je zasledoval delo v filmskih ateljejih in o tem pisal v dnevnem časopisju ter priljubljenih revijah (mdr. Pionirju, Mladini, Filmu). Dalj časa je bil tudi redni referent za film v Ljudski pravici, Borbi, Mladini in od časa do časa v Pionirju. Ko se je 1953 sprl z Ivanom Potrčem zaradi ocene nemškega filma Morilci so med nami, je sklenil, da opusti pisanje kritik in glos ter se posveti beletristiki in pisanju scenarijev.

Tretja etapa njegovega življenja in dela je povezana s televizijo, kjer je izoblikoval pomembno serijo portretov slovenskih kulturnih in znanstvenih delavcev (1965–69), delo, ki ga je začel marca 1958 kot redaktor Filmskih zapisov – Kronik (spadale so pod Svet za kulturo in prosveto), potem ko je nasledil Franceta Kosmača. Adamič je snemal dve poglavitni skupini filmov. Portrete ljudi, večinoma posnete za arhiv v skicozni obliki ali za televizijo v bolj artikulirani obliki. Samega sebe je imel za dokumentarista, predvsem obrazov in gibanj mnogih znanstvenih in umetniških delavcev, ljudi, ki so s svojimi liki in glasom najbolje pričali o takratnem času. Mdr. je dokumentiral Jožeta Plečnika, Angelo Piskernik, Toneta Sliškarja, Vasjo Pirca, Božidarja Jakca, Boža Račiča, Janeza Kanonija in kiparja Ivana Napotnika. Njegova dela za televizijo so bila tudi nagrajena, med te pa mdr. spadajo Človeka nikar (televizijski film o Simonu Gregorčiču, 1966), ... in odšel bom tavat v tujine (televizijski film o Louisu Adamiču, 1967), Mis F. S. Copeland (1967).

V njegovem ustvarjalnem filmskem delu se vseskozi kažejo izobraževalne težnje. Njegovo vsestransko delo spodbuja k razmisleku o povezovanju med umetnostnim in poučnim delom. Medtem ko je umetnost neodvisna in na splošno ni nujno, da je v njej kaj poučnega ali vzgojnega, pa sta vzgoja in izobraževanje dolgočasni, če ne vsebujeta umetniških prvin.