Accetto, Marko (1936–2017)

Maturiral je 1955 na I. gimnaziji v Ljubljani. Študij na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani je vpisal 1955, nadaljeval pa 1960 na Biotehniški fakulteti Univerze v Ljubljani (BFUL) na gozdarskem oddelku, kjer je 1964 diplomiral, 1973 magistriral in 1977 doktoriral z disertacijo Razvojna dinamika in naravna regeneracija naravnih gozdov črnega bora (Pinus nigra Arnold). 1978 se je izpopolnjeval na Hochschule für Bodenkultur na Dunaju.

Služboval je v Komunalni banki v Ljubljani (1959), na Inštitutu za biologijo pri SAZU kot fitocenološki kartirec (1964–65), pri Kmetijskem gozdarskem podjetju Kočevje kot urejevalec gozdov (1966–68), v Biroju za gozdarsko načrtovanje Ljubljane kot fitocenolog (1968–73), na Gozdarskem oddelku BFUL kot asistent za gojenje gozdov in fitocenologijo (1974–79), kot docent za ekologijo divjadi (1979–81), na Inštitutu za gozdarstvo in lesarstvo Slovenije kot znanstveni sodelavec, fitocenolog in ekolog divjadi (1981–86), na Biološkem inštitutu Jovana Hadžija ZRC SAZU kot višji znanstveni sodelavec, nato znanstveni svetnik, fitocenolog (1987–93), na Oddelku za gozdarstvo in obnovljene gozdarske vire BFUL kot izredni profesor za vrednotenje rastišč z gozdno fitocenologijo (1993–2007). Upokojil se je 2007. Po upokojitvi je z lastnimi sredstvi nadaljeval fitocenološke in botanične raziskave v Sloveniji. Ob tem se je tako strokovno kot tudi ljubiteljsko ukvarjal z ekologijo divjadi in lovstvom.

Že kot študent gozdarstva se je vključil v raziskave gozdne vegetacije, kar ga je po diplomi vodilo med fitocenološke raziskovalce gozdne in grmiščne vegetacije. Fitocenološke raziskave je dopolnil še s florističnimi. Svoje znanje je uspešno uporabljal pri urejanju gozdov in lovstvu, ko je bil krajši čas zaposlen na omenjenih področjih. Glavnina njegovih preučevanj predstavljajo fitocenološke raziskave poplavnih in nižinskih gozdov, gozdov plemenitih listavcev, borovij, pragozdov ter grmiščnih in negozdnih združb ostenij Slovenije. Pozornost je posvečal še jelovo-bukovim in smrekovim združbam. Raziskoval je tudi na območju osrednjega Balkanskega polotoka, kjer je nastala prva znanstvena dendrokronološka razprava v Sloveniji in na Balkanu, povezana s črnim borom. Opisal je več novih asociacij in drugih nižjih sinsistematskih enot. Pri opisu združb je podrobno popisal mahovni sinuzij, kar je redkost med evropskimi in zlasti slovenskimi fitocenologi.

Aktivno je sodeloval pri izdelavi vegetacijskih kart v raznih merilih za študijske in operativne potrebe. Sam ali s sodelavci je napisal več načrtov gozdnih združb in gozdnogospodarskih načrtov.

Njegove floristične raziskave so najpogosteje predstavljene v objavah novih nahajališč taksonov in njihove razširjenosti, zanimivo so predstavljeni tudi naravovarstveni vidiki le-teh. Floristično popisuje soteske, med drugim Iški Vintgar, v katerem je s samosvojo metodo florističnega preučevanja prišel do sedaj najbolj popolne floristične in posredno grobe ekološke podobe soteske.

Pomembna je njegova najdba in opis (v soavtorstvu s Tonetom Wraberjem) nove endemične podvrste volnatega slanozora, iškega slanozora (Heliosperma veselskyi subsp. iskense). O svojih raziskavah je poročal na domačih in tujih znanstvenih srečanjih.

Glavnino njegovega pedagoškega dela predstavljajo predavanja fitocenologije za študente gozdarstva in krajinske arhitekture. Krajši čas je predaval ekologijo divjadi za gozdarje. Napisal je več študijskih gradiv. Objavil je okoli 150 bibliografskih enot od znanstvenih in strokovnih del do elaboratov in poljudnoznanstvenih člankov, večinoma kot edini avtor.