Absolon, Karel (1877–1960)

V Brnu je 1898 maturiral na klasični gimnaziji, 1899 se je vpisal na Karlovo univerzo v Pragi. Na podlagi sistematičnega pregleda favne jam na Moravskem je bil 1904 promoviran za dr. filozofije. Na izpopolnjevanju je bil v Halle an der Saale, Bruslju, Leipzigu, Parizu in Londonu, pri takratnih vrhunskih znanstvenikih (med njimi so bili Rudolf Virchow, Albert Penck in Eduard Alfred Martel). Do 1907 je bil asistent na geološkem oddelku Karlove univerze v Pragi, 1907 je bil na isti univerzi habilitiran kot zasebni docent za fizično geografijo. Za docenta je bil ponovno izvoljen 1923, 1926 za izrednega in 1927 za rednega (neplačanega) profesorja za geografijo, paleoantropologijo in zoogeografijo na naravoslovni fakulteti praške univerze. 1907 se je vrnil na Moravsko, kjer se je zaposlil kot kustos v naravoslovnem oddelku Moravskega deželnega muzeja v Brnu in ostal tam do konca življenja. Kot gostujoči profesor je bil na Danskem, Nizozemskem in Švedskem. 1938 se je na lastno željo upokojil. 1945 sta izšli njegovi najobsežnejši arheološki monografiji, 1946 je opravljal še zadnje terenske arheološke raziskave.

Absolon je prejel visoki francoski odlikovanji: vitez legije časti (Chevalier de la Légion d'honneur) in odlikovanje Officier de l'Instruction publique. Bil je bil izredni član Češke akademije znanosti in umetnosti, ustanovni član več čeških društev in pariške Société d'études des formes humaines, dopisni član Češkega kraljevega znanstvenega društva in Valonskega znanstvenega društva, Société préhistorique de France in Anthropological Society (Sydney), častni član več čeških društev ter strokovnih združenj v Avstriji, Belgiji, Italiji, na Nizozemskem, v Nemčiji, Rusiji, Srbiji in Veliki Britaniji, zunanji član oziroma zunanji sodelavec Češkega geološkega inštituta in National History Museum iz New Yorka. Poleg naštetih je bil član drugih strokovnih društev in organizacij na Češkem in drugod po Evropi (na Danskem, v Avstriji, Franciji, Nemčiji in ZDA).

Že v gimnazijskih letih se je zanimal za moravski kras, predvsem za raziskovanje in dokumentiranje jam. Na začetku študija ga je pritegnila jamska favna. Njegov najljubši profesor je bil zoolog Antonin Frič. Kot študent prvega letnika je objavil članek o jamski favni v Zoologischer Anzeiger (Leipzig, 1899). Njegovo nadaljnje raziskovalno delo je segalo na več področij. S speleološkim raziskovanjem jam se je ukvarjal predvsem na Moravskem, kjer je organiziral odmevne raziskave, kot so odkritje dostopa skozi suhe rove v dno brezna Macocha ter raziskave vodnih rovov in sifonov ponikalnice Punkve. S tem je prispeval k turistični ureditvi teh jam. 1908 je šel na prvo študijsko potovanje po dinarskem in italijanskem krasu. Do 1922 je obiskal dinarski kras še vsaj osemkrat. Med drugim je raziskoval na Bjelašnici, v Sutjeski, na Magliću, Vlasulji, Lebršniku, na Krivošijah, Vran planini, Mosorju in na Popovem polju. Razjasnil je tudi hidrografsko zaledje Omble, ki izvira 5 km severozahodno od Dubrovnika. Po njem so poimenovali kanal v kraški jami Vjetrenici na Popovem polju (Absolonov kanal). Sestavil je kataster okoli 2000 jam z Balkana in ga 1942 pripravil za tisk, a delo ni izšlo. Društvu za raziskovanje jam Slovenije je podaril okoli 50 svojih tiskanih del, med njimi svoj zadnji izvod enega najredkejših speleoloških del, trilogijo Kras moravský (Praga, 1905–11). V pismu je zapisal, da so njegove študije »sestavni del slovanske geografske, jadranske znanosti in zato sodijo z vso svojo vsebino v sfero slovenske speleologije«. V rokopisu so ostala obsežna dela o kraških pojavih in podzemeljskih tokovih v Bosni in Hercegovini, Črni gori in Dalmaciji s 300 slikami, načrti in zemljevidi, The blind cave fauna of the Balkan z okoli 1000 ilustracijami in za nas najpomembnejše delo o dinarskem krasu na preko 500 straneh in s številnimi ilustracijami, kjer je posebej podrobno obdelan del dinarskega krasa na današnjem slovenskem ozemlju. V Moravskem deželnem muzeju hranijo njegovo zbirko 8050 fotografij s krasa in iz kraških jam, med katerimi jih je veliko z dinarskega krasa in našega ozemlja. Zbral je ogromno zbirko jamskih živali Biospeologica Balcanica in jo 1958 pripravil za objavo pri češki akademiji, a ni bila natisnjena. Potoval je tudi po krasu drugod, od Pirenejev do Kavkaza. Kot arheolog oziroma raziskovalec paleolitika je ustanovil Diluvialni oddelek muzeja v Brnu, 1928 pa tam tudi inštitut in muzej Anthropos, danes zavod v sklopu Moravskega muzeja. Vodil je številna izkopavanja paleolitskih jamskih in površinskih postaj na Moravskem, kot so Pekárna, Byčí Skála in Předmostí. Najbolj znana najdba je paleolitska Venera iz Dolníh Věstonic. 1932 je osnoval revijo z več serijami (biološka, paleoetnološka) s področja splošnega krasoslovja, znanstvene speleologije in sosednjih področij (Studien aus dem Gebiete der allgemeinen Karstforschung, wissenschaftlicher Höhlenkunde und den Nachbargebieten = Studie z oboru ošeobecné krasové nauky, vědecké spelaeologie a sousednich oboru), kar je precej pripomoglo k uveljavitvi krasoslovja kot znanosti.

Absolonova bibliografija obsega 334 enot (Bohuslav Klíma, 1962), med njimi jih 26 obravnava dinarski kras oziroma kras na Balkanu. Njegova dela so bila objavljena na Češkem, v Avstriji, Belgiji, Franciji, Nemčiji, Rusiji, Veliki Britaniji in ZDA.